Znani obrazi

JOŽEF KOŠIČ (1788–1867)

Rimskokatoliški župnik, ki se je posvečal tudi narodopisju, jezikoslovju, zgodovinopisju in pesnikovanju. Rodil se je v prekmurski vasi Bogojina, v duhovnika je bil posvečen leta 1811 v Sombotelu. Med letoma 1816 in 1829 je bil župnik najprej na Dolnjem Seniku, nato pa do smrti na Gornjem Seniku, kjer je tudi pokopan.

V svojem osrednjem delu v madžarskem jeziku, pokrajinski monografiji O vendskih Totih na Madžarskem, opisuje svoje rojake, njihovo zdravstveno stanje, naravo in verovanje ter zunanjost in notranjost njihovih hiš. Napisal je tudi priročnik Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürov i Rábov, ki naj bi širil omiko med ogrskimi Slovenci in je bil delno prirejen po Slomškovi knjižici Blaže in Nežica v nedelskej šoli.

V domačem slovenskem narečju je Košič sestavil še pregled madžarske zgodovine (Zgodbe vogerszkoga králesztva) in poljudnoznanstveno knjižico Sztarine ‘seleznih ino Szalaszkih Szlovencov o preteklosti lastne pokrajine. Za svoje rojake je napisal še učbenik madžarščine Krátki Návuk Vogrszkoga Jezika za Zacsetnike.

Dvojezična osnovna šola na Gornjem Seniku je poimenovana po njem.

ALOJZ DRAVEC (1886–1915)

Rodil se je v Slovenski vesi kot peti otrok kmečke družine. V mladih letih se je s svojo ženo izselil v Združene države Amerike, po vrnitvi sta dom postavila v Trošči nedaleč od Monoštra. Sredi prve svetovne vojne, leta 1915 so ga odpeljali na fronto, Rusi so namreč po zmagi pri Lvivu preko Užoškega prelaza vdrli na Severno Ogrsko. Dravec je še avgusta istega leta padel v bojih pri Lipníku na Moravskem.

V svojem rokopisu z naslovom Národna vera i navade v vési v lastni materinščini opisuje domače ljudske šege ob lucijinem in andrejevem. Dalje se ustavi pri pustnih šegah ter pripoveduje o verovanjih v zvezi s petkom, najobširneje pa se posveča šegam ob rojstvu, krstu, ženitovanju in pogrebu. Za Dravčevo pripovedovanje o navadah in verovanjih je značilna šaljivost, se pa jim včasih tudi posmehuje in jih obsoja.

Alojz Dravec – ki ga je prekmurski etnolog Vilko Novak imenoval »bukovnika« – je verjetno želel svoj opis tudi objaviti, napisal pa naj bi ga po vzoru podobnih spisov Števana Küharja iz prekmurskih Bratoncev. Do objave v etnografski reviji Traditiones je prišlo šele šest desetletij po njegovi smrti.

JOŽEF SAKOVIČ (1874–1930)

Kot slovenski rimskokatoliški župnik na Madžarskem je urejal molitvenike in s tem prenovil prekmurski knjižni jezik. Pokopan je na Dolnjem Seniku, kjer je služboval med letoma 1909 in 1913 ter v zadnjih dveh letih svojega življenja.

Jožef Sakovič se je rodil v prekmurskih Vadarcih, višjo gimnazijo pa končal v Sombotelu, kjer se je vpisal tudi na semenišče. Med letoma 1902 in 1905 je kaplanoval na Tišini pri Francu Ivanocyju in prišel v krog mladih zanesenjakov na narodnostnem in kulturno-literarnem področju. Med letoma 1913 in 1928 je služboval v Turnišču, kjer so z njegovim prizadevanjem dokončali novo cerkev. Njemu se gre zahvaliti tudi za nastanek župnije s cerkvijo in župniščem v Veliki Polani.

S poučnimi in nabožnimi prispevki je sodeloval v Novinah, Marijinem listu in Kalendarju Srca Jezušovoga. Posodobil je Knigo molitveno Mikloša Küzmiča, katere ponatise še danes uporablja marsikatera porabska družina. Nekaj časa je bil član Slovenske ljudske stranke, leta 1918 je z Jožefom Kleklom st. sodeloval pri pripravi programa za Slovensko krajino.

Dolnjeseniški slovenski verniki so mu dali leta 2003 postaviti nov nagrobni spomenik.

AVGUST PAVEL (1886–1946)

Bil je prvi poklicni znanstvenik iz kroga Slovencev na Madžarskem, kot polihistor se je v prvi vrsti posvečal jezikoslovju, književnosti in etnologiji. Njegov nekdanji učenec, poznejši pesnik Gyula Illyés ga je imenoval »zvestega sina dveh narodov«.

Rodil se je na prekmurski Cankovi, gimnazijo pa obiskoval v Monoštru in Sombotelu. Nato je v Budimpešti študiral madžarščino, latinščino in slavistiko, leta 1909 je dokončal eno od svojih osrednjih jezikoslovnih del Glasoslovje cankovskega slovenskega govora. Kot učitelj je služboval na manjših šolah na takratnem Ogrskem, prvo svetovno vojno pa je odslužil kot tolmač in prevajalec.

Po preselitvi v Sombotel je poučeval na gimnaziji, obenem pa kot direktor muzejske ustanove vodil tudi knjižnico. Zasnoval in urejal je znastveno revijo Vasi Szemle, pozneje pa na univerzi v Szegedu imel nastopno predavanje z naslovom Kralj Matjaž in Slovenci. V zadnjih letih svojega življenja je napisal še Prekmursko slovensko slovnico, ki pa je natis doživela šele leta 2013 v Sloveniji.

Avgust Pavel je napisal dve pesniški zbirki, starejšo od njiju z naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline je v knjižno slovenščino prevedel duhovnik Lojze Kozar st. Pavel je iz slovenščine v madžarščino prestavil Cankarjev roman Hlapec Jernej in njegova pravica ter povest Potepuh Marko in kralj Matjaž. Prevajal je tudi ljudske pesmi južnoslovanskih narodov.

Znanstvene članke s področja etnologije je pisal že med študijem, v poznejših letih pa je objavil razpravo Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev. S tem se tesneje navezuje tudi na porabske Slovence, ki so po njem poimenovali gornjeseniški mešani pevski zbor in monoštrski muzej ter mu postavili doprsni kip pred sedežem Državne slovenske samouprave.

MIRKO LENARŠIČ (1882–1966)

Rojen je bil v goričkih Gornjih Slavečih, premontrejsko gimnazijo je končal v Sombotelu, kjer je bil leta 1906 tudi posvečen v duhovnika. Nato je nadaljeval študij teologije v Budimpešti, kjer je tri leta pozneje doktoriral iz cerkvenega prava. Med letoma 1911 in 1913 je bil župnik v Murski Soboti, nato pa do leta 1924 na Dolnjem Seniku. Takrat je bil premeščen v madžarsko župnijo Nyőgér pri mestecu Sárvárju in tam služboval do smrti.

Mirko Lenaršič ni bil dejaven le na verskem in kulturnem področju, temveč je bil tudi izvrsten umetniški fotograf, ki je že v začetku petdesetih let 20. stoletja delal v barvni tehniki. Sodeloval je na razstavah v Kőszegu, Szombathelyu, Sopronu, Budimpešti in Diósgyőru, nekoč pa celo v Parizu. Ugotavljajo, da naj bi se s to umetnostno vejo začel baviti že v času svojega študija in takrat je bil eden redkih, ki so razpolagali s fotoaparatom. Njegovi posnetki največkrat prikazujejo življenje in delo ljudi v Nyőgérju, predpostavlja se pa, da je fotografiral tudi v dolnjeseniških letih.

Na kraju zadnjega službovanja Mirka Lenaršiča so leta 1997 ustanovili fundacijo, ki zbira podatke in dokumente v zvezi z življenjem in delovanjem duhovnika-fotografa. V rodnih Gornjih Slavečih so mu leta 2002 postavili spominsko ploščo.

JANOŠ KÜHAR (1901–1987)

Kot gornjeseniški župnik je bil »steber slovenstva«, pol stoletja je oznanjal Božjo besedo v domačem slovenskem narečju.

Rodil se je v prekmurski vasici Gradišče blizu Tišine, gimnazijo je obiskoval v Kőszegu in Sombotelu, v slednjem mestu je bil posvečen v duhovnika. Na Gornji Senik je bil premeščen leta 1936, tam je do leta 1938 dal sezidati novo cerkev svetega Janeza Krstnika. V letih od 1952 do 1957 je bil prestavljen v župnijo Izsákfa blizu madžarskega mesta Celldömölk, nato pa je vse do smrti služil vernikom v največji slovenski vasi na Madžarskem.

Janoš Kühar je dal leta 1966 na notranji obod cerkve naslikati podobi svetega Cirila in Metoda ter napis v slovenskem jeziku Hvalite Gospoda, vsi narodi. V materinščini domačinov je sestavil obrednik Meša z lüdstvom in priročnik Svestvo pokore – sveta spoved, ki so ju izdali v Ljubljani. Na svojem pisalnem stroju je natipkal na tisoče listkov, v porabsko slovensko narečje je prevajal berila, evangelije, razne molitve in pesmi.

Bil je goreč in zvest duhovnik, veliko je pomagal ljudem. »Slovenci smo bili, Slovenci smo, to naj ostanejo tudi naši otroci,« se je glasilo njegovo geslo. Počiva na gornjeseniškem pokopališču, v njegovem nekdanjem župnišču od 2010 domuje Küharjeva spominska hiša.

KAREL DONČEC (1918–2002)

Porabski obrtnik z Verice, ki so ga leta 1984 na Madžarskem razglasili za »mojstra ljudske umetnosti«, je bil zadnji slovenski lončar v pokrajini.

Rojen je bil v Andovcih, zaradi hitre smrti staršev sta z bratom zgodaj postala siroti. Karel je želel postati krojač, števanovski lončar Kürnjek pa ga je preusmeril v svoj poklic. Zaradi ilovnatih tal je bilo lončarstvo tudi sicer značilno za to pokrajino. Karel Dončec se je začel obrt učiti s petnajstimi leti pri mojstru Jánosu Zsohárju v bližnji vasi Magyarszombatfa, v krajih Zalaegerszeg in Sümeg pa je spoznaval motiviko panonskega lončarstva.

Po ujetništvu v drugi svetovni vojni je nadaljeval z lončarstvom, na Verici si je uredil delavnico in razstavil tudi zbrano posodo. S svojo značilno temno keramiko je velikokrat gostoval na sejmih, med drugimi v bližnjem Őriszentpétru, poznali so ga širom po Madžarski in Sloveniji ter tudi drugod. Poleg enostavnih okrasnih predmetov je izdeloval pomembne posode kmečkega življenja: vrče za vodo in vino, sklede, lonce za mast, pekače ter kozice. Za osnovo je ponavadi uporabljal zeleno, črno in rjavo barvo, posodo je pozneje krasil z rumenimi, belimi in svetlozelenimi odtenki. Njegova ornamentika je vsebovala rastlinske motive ter ravne in polžaste črte.

IRENA BARBER (1939–2006)

Rodila se je na Verici, na srednji stopnji pa se je šolala v Győru in Sombotelu. Več kot pet let je bila občinska referentka na Gornjem Seniku, pozneje pa skoraj trideset let sektretarka izvršnega sveta na Dolnjem Seniku. V tem času je doštudirala na visoki šoli v Sombotelu. Z Ireno Pavlič sta bili prvi sekretarki Zveze Slovencev na Madžarskem.

Od leta 1991 je bila stalna dopisnica časopisa Porabje in Slovenskega koledarja, od leta 2000 pa sodelavka Radia Monošter. Napisala je številne črtice in novele, ki so večinoma prikazovale nekdanje kmečko življenje v Porabju. Njena prva zbirka kratkih zgodb z naslovom Živlenje je kratko je izšla leta 1993, čez pet let ji je sledila knjižica z naslovom Trnova paut.

Že leta 1957 je ustanovila svojo prvo gledališko skupino, ki je uprizarjala predvsem veseloigre, ki jih je napisala ali iz madžarščine v porabsko narečje prevedla sama. Po nastanku števanovske gledališke skupine Veseli pajdaši je za ljubitelske igralce napisala vrsto komičnih predstav.

Irena Barber je bila tudi pevka in dolgoletna predsednica gornjeseniškega Mešanega pevskega zbora Avgust Pavel, pozneje pa predsednica Društva porabskih slovenskih upokojencev. Aktivno je sodelovala pri delu slovenske narodnostne samouprave na Dolnjem Seniku, veliko je pripomogla k ohranjanju jezika in izročila porabskih Slovencev.

Leta 2000 je prejela prestižno madžarsko državno priznanje Za manjšine.

KAREL KRAJCAR (1936–2018)

Rodil se je v Števanovcih, gimnazijo je najprej obiskoval v Monoštru, maturiral pa je na Gimnaziji Jánosa Apáczaija Csereja v Budimpešti. Kot študent je bil prisoten pri nekaterih revolucionarnih dogodkih v prestolnici leta 1956, ker pa ni bil aktivno udeležen, je lahko čez dve leti diplomiral kot profesor slovenskega in madžarskega jezika. V svoji stroki se je zaposlil na osnovni šoli v rojstni vasi, kjer je poučeval do svoje upokojitve leta 1997.

V tem času je Karel Krajcar sestavil učbenike slovenščine za posamezne razrede, bil je tudi šolski nadzornik za slovenski jezik v Porabju. Od leta 1980 je na Visoki pedagoški šoli Dániel Berzsenyi v Sombotelu predaval slovenski jezik, za svoje študente je napisal slovensko slovnico.

Z zbirateljskim delom je pričel v sedemdesetih letih 20. stoletja, v vaseh okoli Števanovcev je zbral številne slovenske ljudske pravljice. Leta 1984 je najprej izdal izbor pripovedi v porabskem narečju z naslovom Slovenske pravljice iz Porabja, ki mu je leta 1990 sledila knjiga s prevodom pravljic v slovenski knjižni in madžarski jezik. Leta 1996 so razširjen izbor v obeh zvrsteh slovenskega jezika izdali še v Ljubljani.

Karel Krajcar je zbiral tudi kmečko orodje, zaradi pomanjkanja sredstev pa ni mogel ustanoviti načrtovanega muzeja v Števanovcih.

IRENA PAVLIČ (1934–2022)

Bila je narodnostna aktivistka, prva sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem skupaj z Ireno Barber.

Rodila se je v Slovenski vesi, ki takrat še ni bila del Monoštra. Leta 1956 je diplomirala na visoki pedagoški šoli v Szegedu, nato pa do leta 1972 poučevala na osnovni šoli v Števanovcih. Pozneje, do leta 1990 je bila višja referentka za slovenska vprašanja pri Demokratični zvezi južnih Slovanov v Budimpešti. V listu te organizacije, Narodnih novinah je urejala slovensko rubriko, bila je urednica slovenske priloge Narodnega kalendarja. Od leta 1986 je sodelovala pri Slovenskem koledarju, pozneje je bila tudi stalna dopisnica časopisa Porabje.

Od ustanovitve je bila predsednica, v zadnjih letih pa častna predsednica Društva Slovencev v Budimpešti.

Leta 2000 je prejela prestižno madžarsko državno priznanje Za manjšine.

LACI KORPIČ (1952– )

Kot harmonikar je zbral znaten del porabskih ljudskih pesmi, za svoje delovanje je v matični domovini prejel enega največjih priznanj na področju glasbe Gallusovo značko.

Po poklicu je krojač. Leta 1972 je prvič nastopil na televiziji, spremljal je duet, ki je prepeval slovenske ljudske pesmi. Vse od tedaj je bil stalen spremljevalec pevskih zasedb, med drugimi ženskega kvarteta iz Slovenske vesi, s katerim je redno nastopil na narodnostnih prireditvah v Porabju in širom po Sloveniji. S svojim ansamblom je igral na številnih veselicah v domači pokrajini.

Od 1972 je zbiral in zapisoval melodije in besedila ljudskih pesmi slovenskih vasi v okolici Monoštra, svoje zapise je delil tudi z mladimi slovenskimi glasbeniki v Budimpešti.

FRANCEK MUKIČ (1952– )

Otroška leta je preživel v rodnem Gornjem Seniku, šolal se je v rudarski strokovni in srednji šoli, nato pa na Univerzi v Ljubljani študiral slovenščino in novinarstvo. Od leta 1979 živi v Sombotelu. Med 1980 in 2000 je bil novinar in urednik slovenskih in madžarskih oddaj Madžarskega radia ter novinar madžarskega županijskega dnevnika Vas Népe. Sodeloval je pri ustanovitvi časopisa Porabje, med letoma 2000 in 2020 pa je bil direktor in glavni urednik slovenskega Radia Monošter.

Francek Mukič je avtor leposlovnih knjig (med njimi prvega porabskega romana z naslovom Garaboncijaš) in strokovnih knjig (med njimi Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskega slovarja, Madžarsko-slovenskega frazeološkega slovarja in Slovenske slovnice za Madžare).

Kot soavtor je objavil dve zbirki porabskih ljudskih pesmi z notami in besedili, je aktiven član Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel. Kot vodja in harmonikar pevske skupine Sombotelske spominčice je sodeloval pri izidu treh zgoščenk s 64 porabskimi ljudskimi pesmimi.

Leta 2006 je prejel madžarsko državno priznanje Za manjšine, leta 2015 nagrado Pro Cultura Minoritatum Hungariae, leta 2019 pa medaljo za zasluge Republike Slovenije.

MARIJA KOZAR MUKIČ (1952– )

Otroška leta je preživela pri starih starših na Gornjem Seniku in Sakalovcih, nato pa s porabskimi starši živela v Budimpešti. Po ekonomski srednji šoli v madžarski prestolnici je leta 1978 končala študij etnologije in slovenščine na Univerzi v Ljubljani. Kot kustosinja-etnologinja se je zaposlila v Muzeju Savaria v Sombotelu, med letoma 1983 in 2013 pa je bila strokovna voditeljica Muzeja Avgusta Pavla v Monoštru. Tam je postavila stalni razstavi z naslovom Slovenci v okolici Monoštra oziroma Življenje Slovencev v Porabju ter številne občasne razstave.

Med letoma 1998 in 2024 je bila svetnica oziroma predsednica Sombotelske slovenske samouprave in skupaj s predstavniki leta 1999 ustanovljenega Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel prirederila 350 programov za Slovence v Sombotelu. Med 1998 in 2019 je bila članica občnega zbora, v zadnjih dveh mandatih pa predsednica Komisije za kulturo pri Državni slovenski samoupravi.

Objavila je več kot 300 znanstvenih in poljudnoznanstvenih razprav in člankov ter 7 samostojnih knjig v slovenskem in madžarskem jeziku, med njimi topografijo slovenskega Porabja, monografiji o Gornjem Seniku ter pionirski etnološki dvojezični besednjak Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem. Je urednica 7 knjig in sourednica 11 publikacij.

Prejela je več stanovskih nagrad in visokih odlikovanj: leta 2006 madžarsko državno priznanje Za narodnosti, leta 2009 nagrado Pro Cultura Minoritatum Hungariae, leta 2019 pa medaljo za zasluge Republike Slovenije. Istega leta so jo izvolili za dopisno članico Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

JOŽE HIRNÖK (1957–2024)

Kot prvi predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem je na čelu krovne organizacije stal skoraj tri desetletja in tako zaznamoval življenje porabskih Slovencev na vsakem področju.

Odraščal je v Sakalovcih, po osnovni šoli se je izučil za strugarja. Po opravljeni maturi in končanih dveh semestrih na Visoki pedagoški šoli v Sombotelu se je odpravil na študij etnologije in sociologije kulture v Ljubljano, ki ga je tudi končal.

Že po srednji šoli se je kot narodnostni referent zaposlil v monoštrskem kulturnem domu, po razpadu Demokratične zveze južnih Slovanov pa je leta 1990 postal predsednik prve samostojne slovenske krovne organizacije. Prizadeval si je za izdajanje časopisa v materinščini, nenadomestljive zasluge je imel pri vzpostavitvi Slovenskega kulturnega in informacijskega centra, bil pa je tudi pobudnik ustanovitve Radia Monošter.

Zahvaljujoč se njemu sta tako Slovenija kot Madžarska prepoznali pomen slovenske skupnosti v Porabju, veliko pa je storil tudi na področju povezovanja domačih Slovencev s prekmurskimi rojaki. Med osamosvajanjem Slovenije je odločno podprl prizadevanja svoje matične domovine, ki se mu je leta 2006 zahvalila z redom za zasluge. Na Madžarskem je leta 2021 prejel prestižno državno priznanje Za narodnosti.

MARTIN ROPOŠ (1951-)

Z izjemo gimnazijskih let v Győru in služenja obveznega vojaškega roka je vse svoje življenje preživel na rodnem Gornjem Seniku. Pred spremembo političnega sistema je služboval pri skupnem krajevnem svetu na Dolnjem Seniku, medtem pa spoznal vse segmente javne uprave. Dve leti je bil predsednik krajevnega sveta, od leta 1990 do svoje upokojitve leta 2006 pa župan Gornjega Senika. Veliko si je prizadeval za odprtje mejnega prehoda Gornji Senik–Martinje, ki je prvič neposredno povezal Porabje z matično Slovenijo.

Leta 1995 so ga izvolili za predsednika takrat ustanovljene Državne slovenske samouprave, ki jo je vodil do leta 2019. Ena najpomembnejših sprememb v njegovem mandatu je bilo, ko je krovna organizacija leta 2012 prevzela upravljanje obeh porabskih dvojezičnih osnovnih šol s pripadajočima vrtcema. Pod njegovim vodstvom je Državna slovenska samouprava ustanovila Küharjevo spominsko hišo na Gornjem Seniku in postala upravljalka Radia Monošter.

Martin Ropoš je kot predsednik krovne organizacije vseskozi zastopal interese svoje skupnosti na zasedanjih Slovensko-madžarske manjšinske mešane komisije. Bil je med pobudniki štiriletnega Razvojnega programa Slovenskega Porabja, ki ga je s proračunskimi sredstvi podprla Madžarska.

Za svoje vsestransko delovanje v korist Slovencev na Madžarskem je leta 2018 prejel visoko madžarsko državno priznanje Za narodnosti.

MARIJANA SUKIČ

Marijana Sukič je bila prva glavna in odgovorna urednica časopisa Porabje, to dejavnost je 31 let izvajala na visoki strokovni ravni. Dolga leta je bila tudi urednica Slovenskega koledarja ter lektorica številnih publikacij v slovenskem jeziku.

Na sombotelski Pedagoški visoki šoli je diplomirala kot kulturna animatorka in učiteljica madžarskega jezika s književnostjo, kasneje pa je še doštudirala za učiteljico slovenskega jezika s književnostjo. Že kot študentka si je dosledno prizadevala, da bi slovenski knjižni jezik usvojila na čim višji ravni. Vse to je privedlo k temu, da je postala ena najbolj znanih in priznanih prevajalk iz kroga porabskih Slovencev.

Navezanost Marijane Sukič na rojstno vas Sakalovce se je pokazala že v njenih mlajših letih, ko je bila deset let članica tamkajšnje slovenske folklorne skupine. Januarja 1990 je bila med ustanovnimi člani slovenskega društva Lipa, oktobra istega leta pa je sodelovala pri ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem. Vse do danes je predsednica in aktivna članica Komornega zbora Zveze Slovencev v Monoštru, ki je leta 2005 nastal tudi na njeno pobudo.

Za vsestransko delovanje na področju ohranjanja slovenskega jezika in kulture se ji je matična domovina leta 2012 zahvalila z redom za zasluge, leta 2014 je prejela madžarsko priznanje Pro Cultura Minoritatum Hungariae, nato pa leta 2022 prestižno državno priznanje Za narodnosti.