Kaj početi
v Števanovcih?
Števanovci
Števanovci se razprostirajo na gričih, ki ležijo 7 kilometrov južno od Monoštra. Med upravno reorganizacijo leta 1937 so vasi priključili Otkovce. Tako zunanje kot notranje območje vasi od leta 2002 spada pod Narodni park Őrség, v obeh se nahajajo ostanki nekdanjih obširnih gozdov. Tukaj živi veliko redkih rastlinskih in živalskih vrst, med njimi številne vrste gob in metuljev. Najznamenitejši vodotok Števanovcev je potok Hársas, ki izvira južno od naselja in prečka celotno vas, nato pa napaja bližnje akumulacijsko jezero Hársas.
Zgodovinski viri vas prvič omenjajo leta 1350, do 19. stoletja je spadala pod monoštrski cistercijanski samostan. Poimenovali so jo po angleškem cistercijanskem opatu svetem Štefanu Hardingu, katerega lik – s pomanjšano podobo cerkve v rokah – najdemo tudi v vaškem grbu. Na pobudo škofa Jánosa Szilyja so leta 1785 v vasi svetniku v čast sezidali cerkev, v naslednjem letu pa so ustanovili župnijo, ki je imela lastnega župnika do leta 2001. V tablo na notranji steni cerkve so vklesali imena vseh tukajšnjih dušnih pastirjev in kaplanov.
V vasi delujeta Dvojezična osnovna šola in vrtec Števanovci, ki imata pomembno vlogo pri negovanju in razvijanju slovenske materinščine. V vasi se nahaja edina porabska žganjarna, aktivna pa sta tudi cerkveni pevski zbor in Društvo za lepšo vas in ohranjanje tradicije.
Cerkev svetega Štefana Hardinga
Števanovci so svoje ime dobili po cistercijanskem opatu svetem Štefanu Hardingu iz Anglije, katerega god, 16. julij, naj bi števanovski verniki obeleževali vse od leta 1683. Današnjo cerkev so sezidali leta 1785 na mestu prejšnje kapele, za zidavo cerkve je pobudo dal prvi škof sombotelske škofije János Szily. V naslednjem letu so ustanovili števanovsko župnijo, do tedaj je naselje z okoliškimi vasmi spadalo pod župnijo v Trošči, ki je danes mestni predel Monoštra. Nekoč so k števanovski župniji spadala še naselja Otkovci, Verica in Andovci. Vas od leta 2001, smrti zadnjega tamkajšnjega duhovnika Istvána Tótha, nima lastnega župnika. Od avgusta 2007 je sombotelski škof dr. András Veres Števanovce vezala na gornjeseniško župnijo, ta ureditev je veljavna še danes.
Na sliki nad glavnim oltarjem poznobaročne rimskokatoliške cerkve vidimo, kako zavetnik od Blažene Device prejme bel škapulir (širok pas blaga z odprtino za glavo). Stranska oltarja so posvetili Marijinemu vnebovzetju in svetemu Martinu. Na dveh stranskih zidovih cerkve, ki sta debela dva metra, se vrsti štirinajst postaj križevega potu, niz oljnih slik se začne pod korom. Naslikali so jih leta 1887 v Gradcu, krasijo jih podnapisi v porabskem slovenskem narečju.
Med prvo svetovno vojno so iz 37 metrov visokega zvonika vrgli zvonove, da bi jih vlili v topove. Ko so zadeli ob tla, so baje tako zadoneli, da so se zidovi okoliških hiš zatresli. Leta 1923 so posvetili novi, 650 kilogramski zvon, ki so ga pa zaradi pomanjkanja kovine med drugo svetovno vojno prav tako odpeljali.
Leta 2005 so v prisotnosti mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja v levi cerkveni ladji posvetili spominsko tablo z imeni župnikov in kaplanov, ki so tukaj služili med letoma 1785 in 2001. Med temi duhovniki so bili številni neslovenske narodnosti, so se pa mnogi naučili tukajšnjega slovenskega narečja in v njem tudi maševali. Tako tudi Lajos Markovics, ki je bil hrvaškega rodu, kljub temu je svojim števanovskim vernikom do svoje smrti leta 1981 služil v slovenskem jeziku. Leta 2018 so mu v cerkvi postavili spominsko tablo.
Sveto mašo v slovenskem jeziku obhajajo enkrat na mesec, slovenska molitev pa je prisotna tudi na madžarskih mašah. Leta 2007 so orgle dopolnile sto let, takrat je prišlo tudi do njihove obnovitve. Liturgijo od leta 2010 spremlja stalen cerkveni pevski zbor.
Pred cerkvijo se bohotijo mogočne lipe, ki dajejo kraju svojevrstno vzdušje.
Spominski zid na pokopališču
Neposredno ob cerkvi svetega Štefana Hardinga leži števanovsko pokopališče, kamor so se poleg domačinov sprva pokopavali še Otkovčani, Andovčani in Veričani, po združitvi z Verico pa večni pokoj tukaj najdejo tudi umrli iz Ritkarovcev. Na pokopališču so v 12 metrov dolg in 2 metra visok zid vgradili 12 starih nagrobnih kamnov in nekaj kovinskih križev, vse iz 19. in 20. stoletja. Napisi na nagrobnih spomenikih so v arhaičnem porabskem slovenskem narečju, restavrator jih je obnovil z zlatimi črkami.
Spominski zid je septembra 2020 blagoslovil sombotelski škof dr. János Székely. Med ogledom dobi obiskovalec možnost, da v spomin prikliče vse pokojne, ki se jih poimensko ne spominja nihče več.
Spomenik padlim v obeh svetovnih vojnah
Kamniti spomenik je bil postavljen leta 1925, na njegovem zgornjem delu stoji kip madžarskega kneza Árpáda, delo Edeja Kallósa. Na podstavku vidimo vojaka iz prve svetovne vojne s fantom in padlim soborcem. Na reliefu lahko preberemo imena padlih herojev iz Števanovcev, Verice, Andovcev in Otkovcev, ki so življenje izgubili v obeh svetovnih vojnah. Zanimivo je vedeti, da so med obema svetovnima vojnama mladi vojaki s puško odstrelili pero na čeladi kneza Árpáda, zato ga je bilo treba na novi izklesati.
Graničarski muzej
V nekdanji karavli, na stalni razstavi muzeja, dobimo vpogled v vsakdanje življenje mejne straže, ki je tu služila do leta 2006. Po vstopu si lahko ogledamo sobo za dežurstva s celotno telefonsko centralo ter uniforme in orožje. V muzeju nas pričakajo predmeti iz sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja: vidimo stražniško bundo, škornje, čutaro, torbo za patruljiranje, opremo za kemijsko zaščito in še marsikaj.
Zanimiv predmet iz najstrožjih časov »železne zavese« je »obutev«, s pomočjo katere so želeli pretentati mejno stražo: to so jelenja kopita, ki so jih privezali na čevlje, in z njimi puščali lažne živalske sledove. Drugi nevsakdanji eksponat je zvezek, v katerega so zabeležili imena tistih domačinov, ki so prijavili oziroma pomagali ujeti nezakonite prestopnike meje.
Po notranjosti muzeja se nam splača ogledati tudi dvorišče, kjer nas med drugim čakajo terensko vozilo Lada Niva, mejni kamen, graničarska kabina in krajši odsek pograbljenega obmejnega pasu z ograjo iz bodeče žice. Na ogled je tudi originalna mejna rampa s prehoda v kraju Hegyeshalom proti Avstriji in celo vozilo dvoživko, s katerim so patruljirali na Nežidrskem jezeru in okoli njega.
Jezero Hársas
Ob cesti proti vasi Máriaújfalu so na koncu osemdesetih let 20. stoletja zaradi zmanjšanja redne poplavne nevarnosti uredili akumulacijsko jezero, ki pričakuje željne sprehoda, kopanja ali ribolova. Umetno jezero napaja potok Hársas, ki izvira na širšem območju Števanovcev, in je kot stoječa voda bogat habitat najrazličnejših vodnih in obvodnih živalskih ter rastlinskih vrst. V potoku so izvorno živele postrvi, ki so se nato preselile v jezero, so pa jih do začetka 21. stoletja izpodrinile ščuke. Za redno nadomeščanje ostalih ribjih vrst (krap, ploščič, som, smuč) je poskrbljeno.
Ker gre za preplavljeno dolino, je jezero podolgovate oblike. Po obsegu meri skoraj 2,1 kilometra, njegova največja globina pa je 7 metrov. Na južni strani, blizu ustja potoka, ter na kopališču je voda plitvejša. Dve tretjini jezernega dna do danes niso izravnali, zato ponekod še sedaj štrlijo štori nekdanjih dreves.
Okoli jezera je označena »Učna pot jezero Hársas«, ki je dolga poldrugi kilometer ter na osmih točkah prikazuje naravne in grajene vrednosti pokrajine Őrség in Porabja.
Porabski križev pot
Porabski križev pot so posvetili dva tedna pred veliko soboto leta 2023, glavni mašnik je bil sombotelski škof dr. János Székely. Posamezne postaje so blagoslovili na licu mesta, tako se danes ta pot s svojimi 14 postajami in 33-kilometrsko dolžino razprostira preko vseh slovenskih krajev v Porabju. Vernike in nevernike čakata v vsaki vasi po dve postaji, ena od njiju je ob križu opremljena tudi s klopjo za molitev in premišljevanje.
Prva točka križevega potu se nahaja nedaleč od števanovske cerkve, nato pot, ki ima ob verskem tudi kulturni in turistični pomen, pelje prek Andovcev, Verice, Ritkarovcev, Gornjega Senika, Dolnjega Senika, Sakalovcev, Slovenske vesi in skozi Monošter nazaj v Števanovce.
Križev pot je torej tudi krožna pot, prehoditi se ga da približno v osmih urah. Če pa si kdo ne želi tolikšnega pešačenja v enem dnevu, lahko pohod z duhovnim pridihom razdeli tudi na krajše odseke.
Spominsko mesto prostovoljnega gasilstva
Nekdanje avtobusne čakalnice v Otkovcih dolgo niso uporabljali in je bila v slabem stanju, zato so jo leta 2020 preoblikovali v gasilsko spominsko mesto. V večjem prostoru se nahaja stalna gasilska razstava, na kateri so na ogled dokumenti, fotografije in listine, nekateri celo s sredine 20. stoletja. Pripeljali pa so tudi opremo iz starih gasilskih domov v Otkovcih in Števanovcih, med drugim Florijanov prapor, kočijo, črpalke, sireno, obleke in cevi, ki so deloma uporabni še danes. Poleg tega služi objekt tudi kot počivališče za kolesarje, Števanovce namreč obišče vse več turistov na dveh kolesih.
V vasi danes ni prostovoljnega gasilskega društva.
