Kaj početi
na Gornjem Seniku?
Gornji Senik
Najzahodnejše naselje na Madžarskem, obenem pa tudi največja slovenska vas v državi, leži 14 kilometrov jugozahodno od Monoštra. Če prečkamo mejo s Slovenijo, pridemo na najvišjo točko pokrajine, na 404 metrov visok Srebrni breg. Dolgo dolino, po kateri se vas razprostira, objema še devet drugih gričev. Na tem območju se čuti skupen vpliv panonskega in alpskega podnebja, avtohtoni drevesni vrsti tukajšnjih gozdov sta jelka in macesen.
Zgodovinski viri Gornji Senik skupaj z Dolnjim Senikom prvič omenjajo leta 1378, ko sta vasi spadali k podružničnemu cistercijanskemu samostanu v Dobri (danes Neuhaus v Avstriji). Turki so v vas prvič vdrli leta 1640, desetletje kasneje pa se jim je vas vdala. Na začetku 20. stoletja so se mnogi izselili, predvsem v Ameriko. Po drugi svetovni vojni je vas pripadla obmejnemu pasu, v Rákosijevem režimu pa so od tod številne družine deportirali v pusto Hortobágy. Tehnično mejno zaporo so odstranili ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja, na njenem mestu pa so namontirali signalni sistem z raketami. Do spremembe političnega sistema so v vas lahko vstopale le osebe s posebnimi dovolilnicami. Leta 1992 so v smeri proti Martinju odprli prvi mejni prehod iz Porabja v matično domovino, leta 2014 pa so namenu predali tudi cestno povezavo med Gornjim Senikom in Verico.
V vasi delujeta leta 1938 ustanovljeni Mešani pevski zbor Avgust Pavel in slovenska folklorna skupina. Dvojezična osnovna šola in vrtec sta poimenovana po duhovniku in znanstveniku Jožefu Košiču, ki je pokopan na vaškem pokopališču. Od leta 1995 je na Gornjem Seniku sedež Državne slovenske samouprave, ene od obeh krovnih organizacij slovenske skupnosti.
V vasi deluje tudi športno društvo, ki vsako leto na veliko soboto priredi tradicionalno »streljanje«, ko s pomočjo pokanja z možnarji, napolnjenimi s karbidnim plinom, slavijo Kristusovo vstajenje, obenem pa tudi preganjajo zimo in zle duhove.
Cerkev svetega Janeza Krstnika
Na mestu sedanje cerkve je že v letu 1377 stala krstilna kapela, ki so jo postavili v čast svetemu Janezu Krstniku. V času reformacije je cerkvena občina prešla na evangeličansko vero, leta 1627 sta ji ob Gornjem Seniku pripadali še vasi Martinje in Trdkova. Leta 1717 se je naselje vrnilo k rimskokatoliški veri in tudi cerkev je spet postala katoliška. Obnovili so jo leta 1794, nato pa so leta 1832 popravili orgle. Novi oltar je leta 1898 pripravil monoštrski mojster Róbert Lewisch.
Cerkev je dal župnik Janoš Kühar na novo sezidati leta 1938, ko se je v Budimpešti odvijal 34. Svetovni evharistični kongres. Zato so glavne poslikave cerkve vezane na sveto Rešnje telo: prikazujejo zadnjo večerjo, svatbo v Kani, prvo obhajilo in procesijo ob prazniku svetega Rešnjega telesa. Janoš Kühar je dal leta 1967 naslikati tudi novo sliko na glavnem oltarju, na kateri vidimo Kristusovo smrt. Na prošnjo gorečega duhovnika so na obok naslikali napis »Hvalite Gospoda vsi narodi« v slovenskem jeziku ter podobi slovanskih apostolov svetega Cirila in Metoda.
V cerkvi se enkrat na mesec obhaja tudi slovenska maša, imena vseh tukajšnjih župnikov pa so vklesana v tablo na notranji steni zgradbe.
Spomenik padlim v obeh svetovnih vojnah
Na dveh tablah so z madžarskim črkopisom navedena imena 40 Gornjeseničanov, padlih v prvi, in 34 vojakov, padlih v drugi svetovni vojni. Obeležje stoji v bližini cerkve, na mestu prejšnjega spomenika padlim v prvi svetovni vojni.
Küharjeva spominska hiša (Slovenska zbirka)
Zadnji prebivalec nekdanjega starega gornjesniškega župnišča je bil Janoš Kühar, ob župniku Jožefu Košiču drugi znameniti duhovnik v največji slovenski vasi na Madžarskem. Med letoma 1936 in 1987, torej pol stoletja je bedel nad dušami svojih vernikov, in ohranjal njihov materni jezik. Njegovo geslo je bilo: »Slovenci smo bili, Slovenci smo, Slovenci ostanemo – to naj ostanejo tudi naši otroci.«
Leta 2010 je v okviru slovensko-madžarskega čezmejnega evropskega projekta Sosed sosedu Državna slovenska samouprava – v sodelovanju z Direkcijo muzejev Železne županije – dala v starem župnišču izoblikovati Küharjevo spominsko hišo. Le-ta nosi še naziv Slovenska zbirka in vsebuje cerkvenozgodovinsko ter etnološko razstavo. V stavbi bivšega župnišča so rekonstruirani župnijski urad, spalnica in obedovalnica Janoša Küharja. V vitrinah pa so prikazani cerkvenozgodovinski dokumenti in predmeti iz porabskih župnišč. V čitalnici so raziskovalcem na voljo dokumenti župnijskega arhiva in knjižnica bivšega župnišča. V nekdanjem hlevu predstavlja etnološka razstava predmete, ki so jih uporabljali pri gospodarskih delih tako na župnišču kot v vasi.
Namen ustanove je, da zbira, rešuje, hrani, razstavlja in predstavlja zgodovinske, cerkvenozgodovinske, etnološke in druge kulturne vrednote Slovencev na Madžarskem. V spominski hiši prirejajo delavnice in tabore za porabske šolarje, v podstrešju pa je na skromen način možno tudi prenočiti.
Tromejnik
Piramidasti spomenik so leta 1922 postavili na stičišču Madžarske, današnje Slovenije in Avstrije, na nadmorski višini 384 metrov. Najbližja tri naselja v treh državah so Gornji Senik, Trdkova in Tauka. Med obema svetovnima vojnama so se učenci porabskih osnovnih šol vsako leto ob zadnji nedelji maja tukaj spominjali na heroje, padle v prvi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni je bil prihod do kamna z madžarske strani prepovedan, kot del »železne zavese« na zahodu države so odsek varovali z orožjem.
Spominsko mesto so pred javnostjo prvič odprli 27. maja 1989 in s tem pravzaprav prehiteli znameniti panevropski piknik, ki se je odvijal 19. avgusta istega leta v bližini vasi Fertőrákos na meji med Madžarsko in Avstrijo. Vse odtlej je Tromejnik pomembna turistična destinacija, ob obletnicah priključitve Slovenije in Madžarske k Evropski uniji so tukaj pogosto prirejali srečanja predstavnikov vseh treh narodov. Po vstopu v schengensko območje 21. decembra 2007 pa lahko tukaj brez težav prestopimo v katero koli od treh držav.
Spomenik je visok 215 centimetrov, nad podstavkom je širok 173 centimetrov. Na treh njegovih straneh so nameščeni grbi treh sosednjih držav ter datumi ratifikacije trianonske mirovne pogodbe. Do Tromejnika se lahko iz smeri Gornjega Senika povzpnemo le peš, po razmeroma težki, 4,7 kilometra dolgi poti po vaškem predelu Soboti. Z avstrijske strani vodi prodnata pot, po kateri z avtomobilom prav tako ne moremo priti povsem do vrha. Iz smeri Slovenije se lahko k spomeniku kar dobro približamo z motornim vozilom, do Tromejnika nas čaka le 1,7 kilometra pešačenja po strmi gozdni poti.
To je dejansko najzahodnejša točka Madžarske.
Filojev mlin
V slovenskem Porabju sta nekdaj obratovala dva mlina. Na Dolnjem Seniku je delovala tudi žaga, vendar so jo leta 1960 podrli. Filojev mlin na Gornjem Seniku pa stoji še danes in čaka, da ga spravijo v pogon. Spomeniško zaščiteno zgradbo je leta 2022 odkupila Državna slovenska samouprava z namenom, da bi izkoristila turistični potencial delujočega mlina, ki naj bi postal ena glavnih znamenitosti v pokrajini. Prikaz nekdanjega delovnega postopka bi bil v naši elektrificirani dobi že sam po sebi zanimiv, obiskovalci pa naj bi spoznali tudi pot žita od sejanja do peke kruha. V nadstropnih prostorih naj bi nastal družabni prostor za likovne razstave in tako zapolnil vrzel na kulturnem področju.
Zgodovina Filojevega mlina sega v leto 1879, ko so žito mleli v majhni stavbi, s pomočjo vodnega mlinskega kolesa. Na začetku 20. stoletja je mlin odkupil Mihály Filó, ki je leta 1910 usposobil turbino, da bi odtlej poganjala mlinsko kolo. Tukaj so svoje žito dali mleti prebivalci vseh okoliških vasi, pa tudi kmetje iz Prekmurja in Avstrije. Štiri etaže mlina povezujejo lesene stopnice, v zgradbi so poleg žita mleli tudi bučna semena. (Ob mlinu stoji tudi stiskalnica bučnega olja.) V času visokega vodostaja je mlinski kamen poganjala voda Seniškega potoka, ob nizkem pa motorja na elektriko oziroma lesni plin.
Leta 1952 so mlin podržavili, člani družine pa so še naprej opravljali mlinarska dela. Gornjeseničanka Hilda Filo Čabai je v zgradbi mlela do leta 1995, nato pa je prišel mlin pod spomeniško varstvo in ga je po uspešni prijavi na natečaj odkupil madžarski lastnik. Za Lajosa Farkasa je pomenila obnova mlina prevelik izziv, zato ga je prodal Državni slovenski samoupravi, ki ji je preko Razvojnega programa slovenskega Porabja potrebna sredstva zagotovila madžarska država.
Slovenska vzorčna kmetija
Kmetija, ki jo upravlja Razvojna agencija Slovenska krajina, je dober primer, kako se lahko na območju Natura 2000 izvajata kmetijska in turistična dejavnost. Objekt je nastal s finančno podporo slovenskega Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Slovenski značaj zgradbe je zagotovil profesor ljubljanske Fakultete za arhitekturo, stoji na točki s krasnim razgledom na Gornji Senik, njeno gradnjo so dokončali leta 2015.
Vse od začetkov ima Slovenska vzorčna kmetija ob osnovni kmetijski dejavnosti tudi veliko vlogo pri oživljanju turizma v Porabju. Na Gornjem Seniku je Kmetija ponovno udomačila govedorejo, ukvarja se s poljedelstvom in sadjarstvom, ob tem pa nudi tudi namestitvene in gostinske možnosti.
Vzorčna kmetija je prizorišče gastronomskih in rokodelskih delavnic ter drugih prireditev za vse generacije Slovencev na Madžarskem.
Hiša jabolk
Izobraževalno središče, zgrajeno leta 2013 s pomočjo evropskih sredstev, ponuja kmetovalcem možnost, da spoznajo najpomembnejše postopke predelave sadja. Omogoča jim uporabo infrastrukture za pripravo soka, opremljeno je s sodobno strojno linijo za stiskanje sadja.
Spodbujanje sadjarske in drugih kmetijskih dejavnosti v slovenskem Porabju pripomore k urejanju površin v vseh okoliških naseljih, kar prispeva k boljši turistični privlačnosti pokrajine. Hiša jabolk je obenem tudi prizorišče dogodkov, in sicer od gastronomskih preko rokodelskih delavnic vse do pravljičnih večerov.
Razgledni stolp
Z ravnega predela ob Seniškem potoku se lahko po gozdnati poti povzpnemo na Janezov breg, kjer se s trinadstropnega pokritega razglednega stolpa pred našimi očmi odpre krasen razgled na okoliško pokrajino.