Kaj početi
v Monoštru?
Monošter
Monošter je najzahodnejše mesto na Madžarskem, leži na sotočju rek Rabe in Lapinča. Imenujejo ga tudi mesto madžarsko-slovensko-avstrijske tromeje, obenem je tudi središče porabskih Slovencev. Južno od mesta se začne območje Narodnega parka Őrség, ki poleg mediteranskega doživljajskega kopališča predstavlja enega od temeljev turizma, usmerjenega v pokrajino. Iz Monoštra lahko pot proti notranjosti Madžarske nadaljujemo tudi po hitri cesti.
Naselje je ustanovil ogrski kralj Béla III., ko je leta 1183 iz francoskih dežel priselil cistercijanske menihe. Dal jim je sezidati samostan, ki so ga poimenovali po bavarskem benediktinskem škofu svetem Gotardu. (Slovensko poimenovanje mesta izvira iz latinske besede za samostan ,monasterium‘.) Naslednji pomembnejši dogodek je bila monoštrska bitka 1. avgusta 1664, ko je krščanska vojska pod vodstvom Raimonda Montecuccolija odločilno porazila turške enote velikega vezirja Ahmeda Köprülüja, ki so napredovale proti Dunaju.
Do leta 1872 je bila dokončana železniška proga proti Gradcu, posledično se je Monošter začel industrijsko razvijati. Drug za drugim so se odpirali obrati: tobačna tovarna, tovarna ur, opekarna, tovarna svile in tovarna kos. Gonilna sila razvoja je bil okoliški rojak, minister in kasnejši predsednik vlade Kálmán Széll. Po prvi svetovni vojni je velik del mestnega zaledja pripadel sosednjima državama, po drugi svetovni vojni pa je bližina avstrijske in jugoslovanske meje zavrla razvoj. Po spremembi političnega sistema je nastal čezmejni industrijski park in delo v tamkajšnjih obratih številnim ljudem omogoča preživljanje še danes.
Leta 1983, ob 800. obletnici ustanovitve, je Monošter – po priključitvi nekaterih vasi – ponovno dobil mestne pravice. Danes v kraju delujejo gimnazija, srednja strokovna šola in dve osnovni šoli, na vseh ustanovah se izvaja tudi pouk slovenskega jezika. V mestni umetnostni osnovni šoli je poudarek na poučevanju glasbe in likovne umetnosti.
Cerkev Marijinega vnebozetja
Tretjo največjo baročno cerkev na Madžarskem so zgradili po načrtih Franza Antona Pilgrama. Po položitvi temeljnega kamna leta 1748 je gradnja tako hitro napredovala, da so cerkev najprej blagoslovili že leta 1764, ob stoti obletnici monoštrske bitke, ko še ni bila dokončana. Tistega leta je sakralna zgradba izpod rok graškega mojstra Ferdinanda Schwartza dobila prve orgle, ki pa se niso ohranile. Cerkev je slavnostno posvetil prvi sombotelski škof János Szily 16. marca 1779.
Med freskami osrednje monoštrske cerkve izstopa stvaritev Stephana Dorffmeistra v kupoli, s prikazom monoštrske zmage nad Turki leta 1664. Slikar podobe na glavnem oltarju, ki prikazuje vnebovzetje Blažene Device Marije, in vseh poslikav stranskih oltarjev je cistercijanski menih Matthias Gusner. Ko vstopimo v cerkveno ladjo, je stranski oltar na naši levi posvečen zavetniku mesta in cerkve, hildesheimskemu škofu svetemu Gotardu, sodobniku ogrskega kralja svetega Štefana. Stranski oltar na naši desni pa je posvečen »svetim kraljem domovine«, svetemu Štefanu, Ladislavu in Emeriku. Kipi v cerkvi so dela kiparja Josefa Schnitzerja iz Heiligenkreuza v Spodnji Avstriji.
Bogato okrašeni kor z dvajsetimi sedeži, klopi in omare v zakristiji je skoraj štirideset let rezbaril menih Kaspar Schrezenmayer. V zvoniku se nahaja največji zvon v zahodnem delu Madžarske, ki tehta skoraj štiri tone. Leta 1987 je monoštrska baročna cerkev dobila nove orgle.
Okoli preloma tisočletja so začeli načrtovati obnovitev cerkve, ki je bila na več mestih že v zelo slabem stanju. Njena zunanja obnova se je začela leta 2006, ko se je zaradi velike količine snega udrlo ostrešje, ogrožene so bile tudi dragocene freske. Notranje prenove so se lotili leta 2010, najprej so obnovili prezbiterij, po letu 2019 pa so se posvetili glavni ladji. 16. marca 2022 je prenovljeno cerkev ponovno posvetil sombotelski škof dr. János Székely.
V manjših prostorih v levi stranski ladji deluje Cerkvena galerija, ki je gostila že tudi razstave umetnikov iz Slovenije. Baročna cerkev ima poseben pomen v verskem življenju Slovencev na Madžarskem, v njej se enkrat na mesec obhaja sveta maša v slovenskem jeziku.
Samostanska zgradba
Temeljni kamen samostanske zgradbe, v kateri se danes nahaja županov urad, so položili leta 1740, v njenih sobah so se menihi cistercijanskega reda naselili že leta 1746. Po izvornih načrtih Franza Antona Pilgrama naj bi šlo za zrcalno simetrično poslopje z dvema stavbnima kriloma, zaradi pomanjkanja sredstev pa so dokončali le južno krilo stavbe.
Preko današnjega tajništva lahko vstopimo v nekdanjo sprejemnico opata, kjer so na ogled digitalne kopije panojev slikarja Stephana Dorffmeistra. (Izvirnike so leta 1951 odpeljali v Madžarsko narodno galerijo.) Nekdanjo sejno sobo danes uporabljajo za namene seje občinskega sveta, v preteklosti pa so se tukaj odvijale tudi poroke. Zadaj za sejno sobo se nahaja knjižnica, katere dragocene omare je pripravil menih Kaspar Schrezenmayer, na stropu pa je na ogled freska Matthiasa Gusnerja. V pritličju se nahaja samostanska obedovalnica, v tem t. i. Refektoriju se prirejajo posveti oziroma različni koncerti zaradi odlične akustike prostora. Tudi tukaj se poročajo mladi pari, nad njihovo glavo je na stropu vidna slika Matthiasa Gusnerja.
Samostanski vrt
Okoli samostanskega kompleksa se razteza največji mestni park, ki sestoji iz angleškega in baročnega parka. Izoblikovali so ga v 18. in 19. stoletju, ko je samostan spadal k opatiji v Heiligenkreuzu v Spodnji Avstriji. Takrat so na vrtu cvetela sadna in cela vrsta drugih dreves. Območje je danes pod lokalno zaščito, v angleškem parku rastejo številne redke rastline.
Znamenita zgradba parka je Hiša pomaranč, ki je nekoč služila kot bivališče vrtnarjev. Ni pisnih dokazov, kdaj so to hišo zgradili, prav gotovo pa je stala že pred prihodom cistercijanov iz Heiligenkreuza. Po izselitvi menihov leta 1950 je služila kot stanovanjsko poslopje, leta 1966 pa so jo prezidali.
V »grajskem vrtu«, kakor domačini imenujejo samostanski vrt, si lahko Monoštrčani oddahnejo med prijetnim sprehodom v senci košatih dreves. V parku se nahaja tudi ribnik, katerega okolico krasijo tudi skulpture slovenskih ustvarjalcev.
Cerkev – kašča (gledališče)
Gre za najstarejši umetnostni spomenik v Monoštru, ki spremlja dolga stoletja mestne zgodovine. Cistercijani so kmalu po svojem prihodu na koncu 12. stoletja dali zgraditi razmeroma veliko cerkev za tiste čase, ki jo je zaradi približevanje hajdukov štajerski vojaški poveljnik Wolfgang von Tieffenbach leta 1605 dal brezdušno razstreliti. Monoštrčani sedemdeset let niso imeli cerkve, k sveti maši so hodili v bližnje Trošče.
V letih 1676 in 1677 so po naročilu ostrogonskega nadškofa Györgya Széchenyija, deloma z uporabo kamnov iz stare zgradbe, sezidali novo cerkev. Zaradi potreb cistercijanskega gospodarjenja so poslopje med letoma 1787 in 1790 preoblikovali v kaščo. Temu je botrovalo tudi to, da so v njeni neposredni soseščini sezidali veličastno baročno cerkev.
Do leta 1988 so zgradbo postopoma preoblikovali v gledališče, v katerem se še danes odvijajo razne dramske igre, svečanosti, koncerti, šolske predstave in maturantske proslave. V njej so tudi porabski Slovenci priredili številne svoje programe. S svojim urejenim okolišem je gledališče danes pomemben del skupine umetnostnih spomenikov v starem središču mesta.
Lokalnozgodovinska in slovenska narodnostna zbirka Avgust Pavel
Muzej od leta 1983 deluje v t. i. Štajerski hiši, ki jo je dal baron Joseph Wieser sezidati za delavce tovarne kos iz tujine leta 1902. S svojimi lepimi stopniškimi arkadami je zgradba odločilno vplivala na podobo mesta. V njej so Lokaknozgodovinski in narodnostni muzej odprli ob 800. obletnici ustanovitve Monoštra, jedro muzejskega fonda je dala zasebna zbirka upokojenega slovenskega osnovnošolskega ravnatelja Karla Gašparja. Ime slovenskega polihistorja Avgusta Pavla ustanova nosi od leta 1986, stote obletnice njegovega rojstva.
Danes ima muzej štiri stalne razstave. Osrednjo z naslovom Življenje Slovencev v Porabju so v pritličju zgradbe odprli leta 2012, postavili so jo v okvirih slovensko-madžarskega čezmejnega evropskega projekta Doživetje prostora. Takrat je nastal središčni, veliki prostor, v katerem se vse od tedaj izvajajo muzejskopedagoške delavnice v slovenskem in madžarskem knjižnem jeziku ter dveh narečjih. Razstava okoli ob stenah predstavlja predmete, vezane na tematiko muzejskopedagoškega programa: to so ljudska prehrana, ljudsko stavbarstvo, ljudska noša, ljudske otroške igre in ljudska glasba Slovencev v Porabju. Delavnice za šolarje so popestrene tudi z miselnimi igrami in didaktičnimi pripomočki.
Prva stalna razstava v nadstropju pripoveduje o monoštrski bitki leta 1664, ki je bila tretji največji spopad s Turki na ozemlju nekdanje Ogrske in prva večja bitka, ki se je končala s porazom Osmanov. Največja privlačnost tega prostora je velik digitalni zaslon, ki s pomočjo avdiovizualnih sredstev (slike, zemljevidi, risbe in naracija) strokovno, vendar razumljivo predstavi dogajanje med znamenito bitko. Obiskovalci lahko svoje znanje preverijo s pomočjo kviza, lahko še marsikaj zanimivega izvedo o pomembnih osebnostih bitke in prisluhnejo pesnitvi domačega pesnika Ferenca Csuka o bitki.
Če stopimo naprej v muzeju, si lahko ogledamo stalno razstavo z naslovom Monoštrska industrija v 19. in 20. stoletju. Tukaj lahko spoznamo pot do ustanovitve monoštrskih obratov pred dobrimi stotimi leti: tobačne tovarne, tovarne ur, tovarne svile in tovarne kos. Lahko pa tudi izvemo, kdaj in zakaj je prišlo do njihovega zaprtja. Zanimivost prostora so pomanjšane kopije strojev tovarne kos, ki so jih pripravili dijaki monoštrske srednje strokovne šole. Na stenah so na ogled tudi izdelki te tovarne, prav tako pa je na voljo multimedijska predstavitev.
Zadnja stalna razstava v nadstropju predstavlja lončarje, ki so delovali na jugozahodu Madžarske. Tukajšnja ilovnata tla so bila skoraj neprimerna za pridelavo žitaric, so pa bila odlična za razvoj lončarske obrti. V petih vitrinah razstave so na ogled izdelki lončarjev iz doline Züric, Porabja in vasi Ják; pečarjev in habanov (nemških lončarjev anabaptistične vere) oziroma manjših delavnic iz Železne županije.
Po lokalnozgodovinski in slovenski narodnostni zbirki, ali, kakor jo še danes imenujejo, Muzeju Avgusta Pavla, je na voljo vodenje tudi v slovenskem jeziku. Poleg tega je katalog trojezičen in večina digitalnih vsebin je prav tako dosegljivih v madžarščini, slovenščini in nemščini.
Brennerjeva kapela
Kaplana Jánosa Brennerja iz Trošče so 15. decembra 1957 umorili v gozdu v današnjem monoštrskem mestnem predelu Žida. Hitel je k umirajočemu, da bi mu izročil zakramente, nedaleč od cilja pa so ga do danes neznani storilci umorili z 32 vbodi.
O njegovem mučeništvu se dolgo ni smelo govoriti, prvič so se ga s postavitvijo spominskega križa nedaleč od umora, pred šolsko kapelo v Židi, spominjali decembra 1992. V naslednjem letu so se člani fundacije »Spominsko mesto Jánosa Brennerja« odločili, da bodo dali postaviti kapelo ob kaplanovi zadnji poti. »Kapelo dobrega pastirja« so blagoslovili 25. avgusta 1996, z novim zvonom se je obogatila ob 40. obletnici mučeništva.
V spominski kapeli so vsakega 13. v mesecih od maja do oktobra v okviru svetih maš molili za razglasitev Jánosa Brennerja za blaženega, sombotelska škofija je jeseni 1999 tudi uradno sprožila postopek beatifikacije umorjenega kaplana. 1. maja 2018 so mučenika v Sombotelu razglasili za blaženega.
Slovenski kulturni in informacijski center
Slovenski dom je osrednji prostor porabskih Slovencev, odprli so ga novembra 1998. Sredstva za gradnjo so prispevali Republika Slovenija iz proračuna, Mestna občina Monošter ter Urad za narodne in etnične manjšine Republike Madžarske.
V zgradbi se nahaja sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, tukaj delujeta uredništvi tednika Porabje in Radia Monošter. Sodobna konferenčna dvorana v nadstropju je najpomembnejši prireditveni prostor Slovencev na Madžarskem, tukaj pa se odvijajo tudi številne konference in posveti. V razstavnem prostoru v pritličju se redno odpirajo likovne razstave, je pa dvorana tudi prizorišče marsikatere jezikovne in rokodelske delavnice oziroma manjših predavanj.
Poleg kulturnega poslanstva nudi Slovenski kulturni in informacijski center tudi gostinske in prenočitvene možnosti. V zgradbi deluje Hotel Lipa, ki vse leto pričakuje oddiha željne goste. Če pa bi le-ti radi kaj dobili za pod zob, so vabljeni v restavracijo z bogato ponudbo, tudi lokalno obarvanih jedi.
Generalni konzulat Republike Slovenije
Diplomatsko-konzularno predstavništvo od leta 1998 povezuje porabske Slovence z matično domovino, poleg tega pa neguje tudi dobrososedske odnose med Slovenijo in Madžarsko. Med glavnimi področji delovanja generalnega konzulata najdemo varovanje interesov Republike Slovenije, njenih državljanov in pravnih oseb ter spodbujanje čezmejnega sodelovanja na področjih gospodarstva, kulture, znanosti in izobraževanja. Območje delovanja slovenskega predstavništva obsega Železno in Zalsko županijo, stike s predstavniki države gostiteljice vzdržuje na lokalni in županijski ravni.
Generalni konzulat Republike Slovenije v Monoštru nudi podporo prizadevanjem slovenske skupnosti na Madžarskem pri ohranjanju jezika, kulture in narodne zavesti ter uresničevanju vizije gospodarskega razvoja. Preko dogodkov, prirejenih v stavbi predstavništva ali izven nje, skrbi tudi za promocijo naravnih lepot, kulturnih znamenitosti, umetnosti, znanosti in inovacij Slovenije.
TimeTourist
V Muzeju potovanja skozi čas preko vznemirljivih ugank in reševanja nalog, s pomočjo obogatene resničnosti, zaživi zgodovina Monoštra. Igra je podobna sobam pobega, je pa veliko več kot le-te. Z nenehnim razmišljanjem in aktivnim delovanjem lahko obiskovalec vstopi v prestolno dvorano kralja Béle III., celico cistercijanskega samostana, šotor poveljnika Montecuccolija, plemiški dvorec iz 18. stoletja in delovni kabinet predsednika madžarske vlade Kálmána Szélla. Za priklic zgodovinske resničnosti poskrbijo pristne in kakovostne kulise, oprema ter celo zvok in vonj, ki ustrezajo kraju in času.
Pustolovščina traja približno poldrugo uro, poleg madžarščine je igra na voljo tudi v angleškem, nemškem in slovenskem jeziku. Muzej se nahaja v neposredni soseščini cerkve – kašče, je torej v samem zgodovinskem središču Monoštra.
Szentgotthárd Spa & Wellness
V mediteranskem, družinam prijaznem doživljajskem kopališču so na voljo najsodobnejše spa, velnes in zdraviliške storitve. Otroci se lahko spuščajo po več toboganih, nato pa se kopajo v raznovrstnih bazenih s skupnih 1500 m2 vodne površine. Pod stekleno kupolo doživljajskega kopališča kraljuje tudi v januarskem mrazu mediteransko poletje.
Tukajšnja termalna voda lahko pomaga pri zdravljenju gibalnih obolenj, nevroloških problemov ali težav z ožiljem. Oblaži lahko obolenja sklepov in težave s hrbtenico, prispeva k učinkovitosti različnih fizioterapevtskih ali revmatoloških neg.
Park savn gostom zagotavlja prepoteno razstrupljanje, nato pa lahko izbirajo med sproščujočo, osvežujočo ali poživljajočo masažo. Ob vsem tem se lahko obiskovalci kompleksa posvetijo tudi raznim športnim aktivnostim.
Gostom je na voljo hotel, iz katerega je kopališče neposredno dostopno.