Kaj početi
na Verici-Ritkarovcih?
Verica-Ritkarovci
Vasi Verica in Ritkarovci, združeni pod madžarskim imenom Kétvölgy, ležita 12 kilometrov južno od Monoštra. Proti njima se desno zavije z glavne ceste proti madžarsko-slovenskemu mejnemu prehodu Verica – Čepinci. Mejni prehod so odprli leta 2002, tako so tudi Števanovci in obe sosednji slovenski vasi dobili cestno povezavo proti Sloveniji. Leta 2014 so namenu predali tudi asfaltirano cesto, ki po trasi nekdanje »mašne poti« povezuje Verico in Gornji Senik, torej dva dela Porabja. Cesta vodi skozi osupljivo pokrajino.
Verica-Ritkarovci so značilen primer razloženega naselja z mozaično strukturo, od leta 1978 je to območje strogo zavarovano, od leta 2001 pa je del Narodnega parka Őrség. Obiskovalci imajo občutek, kot da so v neke vrste muzeju na prostem – v vasi se namreč nahajajo številni obcestni križi, več kapel in tudi zvonik, naletimo pa lahko tudi na bisere ljudskega stavbarstva.
O dveh nekdaj samostojnih naseljih, Verici in Ritkarovcih, so se prve zapisane omembe ohranile iz leta 1387. Od 12. stoletja sta obe vasi spadali pod cistercijane, nato pa so se njuni gospodarji večkrat zamenjali. Vasi sta leta 1632 postali davkoplačevalki Turkov. Kasneje, v letih 1848 in 1849, so se tukajšnji vojaki izkazali v madžarski vojni za svobodo. Leta 1944 so obe vasi združili pod imemom Vashegyalja, nato so ju ločili in ponovno združili. Od leta 1951 nosita že omenjeno skupno ime Kétvölgy.
Ritkarovci so dolgo časa spadali pod župnijo Dolenci (danes v Sloveniji), zaradi velike oddaljenosti pa so verniki prosili, da vas priključijo župniji na Gornjem Seniku. Od leta 1785 so z Verice hodili v cerkev v Števanovcih, zaradi upravne in cerkvene razdvojenosti pa je nastala posebna jezikovna situacija: na Verici vse do danes govorijo števanovsko, v Ritkarovcih pa nekoliko drugačno gornjeseniško različico porabskega slovenskega narečja.
Čokati zvonik
V Ritkarovcih so v osemdesetih letih 19. stoletja zgradili odprt čokat zvonik s štirimi stebri. Z njegovo postavitvijo je povezana prav posebna tukajšnja legenda. Pripovedujejo, da so se vaščani skregali z županom glede bodoče lokacije zvonika. Župan je želel, da bi bila zgradba na njegovem koncu vasi, češ da je od tam bolje slišati zvonjenje. Vaščani pa so želeli imeti zvonik v središču Ritkarovcev. Končno je gostilničar najel štiri fante, ki so neki večer prenesli zvon z dvorišča župana. Ko so prišli do gostilne, so začeli zvoniti na ves glas, kar so slišali tudi v sosednjih vaseh. Tako je obveljalo, da stoji zvonik še danes poleg nekdanje gostilne.
Tramovi zvonika se vrstijo v zapleteni obliki, njegova streha je bila najprej pokrita s slamo. Kritino so v šestdesetih letih 20. stoletja zamenjali s sivimi skrili, te pa nazadnje leta 2007 z rdečimi strešniki. Zvonik je na vrhu dobil nov dvojni križ.
Zvon so ulili pri graškem livarskem mojstru Karlu Feltlu, njegovo ime lahko preberemo na eni strani zvona, na drugi pa vidimo lik »angela resnice« s plamenečim mečem in tehtnico s skledicama. V Ritkarovcih so nekoč zvonili na roko, danes v zvoniku zvoni avtomatizirana električna naprava.
Čokati zvonik je pomembna znamenitost Verice-Ritkarovcev, podobnega si lahko ogledamo še v Andovcih.
Razgledni stolp
Leta 2011 so razgledni stolp postavili na najvišji točki Verice, na 367 metrov visokem Katinem bregu. Če se povzpnemo nanj, lahko občudujemo enkratno okoliško panoramo s porabskimi griči ter slovenskim in avstrijskim hribovjem v ozadju. V lepem vremenu tudi s preprostejšim daljnogledom vidimo gradova v Riegersburgu in Güssingu v Avstriji. Pri razpoznavanju posameznih hribov nam pomaga skica na leseni pregradi v najvišji etaži razglednega stolpa.
Postavljalka, Občina Verica-Ritkarovci je razgledni stolp poimenovala »Bűricza«, po nekdanjem slovenskem narečnem poimenovanju Verice. Kot osrednja znamenitost naselja nudi odlično možnost za sprostitev vsem družinskim članom.
Hiša s pečjo
Obnovljena večnamenska zgradba z večjim družabnim prostorom in krušno pečjo stoji ob Kulturnem domu. Kuhinja prikliče vzdušje starih časov, v njej so na ogled tudi izdelki zadnjega porabskega lončarskega mojstra Karla Dončeca. Hiša s pečjo je odlično prizorišče za razne prireditve, srečanja in gastronomske delavnice. Na slednjih lahko starejša generacija mladim posreduje znanje o peki tradicionalnih porabskih jedi, kot so na primer vrtanki in kolači. Na steno odprtega dela Hiše s pečjo so namestili tablice s hišnimi imeni domačij, ki danes več ne stojijo, in pripravili tudi zemljevid z lokacijami posameznih veriških in ritkarovskih hiš.
Tablice s hišnimi imeni
Na Verici-Ritkarovcih so spomladi 2022 na hiše namestili okoli sedemdeset keramičnih tablic s hišnimi številkami in hišnimi imeni. Enotne tablice je pripravil andovski lončar Attila Nagy, z uporabo vzorcev veriškega lončarskega mojstra Karla Dončeca. Hišna imena tistih hiš, ki jih več ni, je občina razvrstila na zidu odprtega prostora Hiše s pečjo.
Hišna imena so – tako kot za večino slovenskih pokrajin – značilna tudi za slovensko Porabje. V pokrajini je vsaka hiša imela ime, ki je izviralo iz poklica, imena ali vzdevka nekdanjega lastnika. Nekoč so se ljudje v vasi poznali in ogovarjali s hišnimi imeni. Občina Verica-Ritkarovci nadaljuje z raziskovanjem hišnih imen v naselju, ki pa jih pomnijo le še starejši prebivalci.
S slamo krita hiša
Na izvornem mestu na Verici stoji rekonstruirana, s slamo krita brunarica s črno kuhinjo in tlemi iz zbite ilovice. Nekoč je bila stavba, ki je danes pod spomeniškim varstvom, zgrajena kot hiša v obliki črke U, do danes pa sta se ohranili le soba in kuhinja. Zadnji domači prebivalec zgradbe je umrl v sedemdesetih letih 20. stoletja, z obnovo hiše so pričeli leta 1994. Takrat so ojačili zunanje stene iz brun, tramovi so bili restavrirani na izvorni način, hiša je dobila novo streho iz slame. Dela so pod nadzorom spomeniškega varstva opravili sodelavci Skansena Železne županije.
Soba je opremljena s starim pohištvom, stoli in posteljo ter uporabnimi predmeti, zato imamo občutek, da so prebivalci le odšli z doma. V črni kuhinji je bila rekonstruirana originalna peč, lesen dimnik v kotu je edinstven v vsej županiji in tudi tukajšnja oprema je avtentična. Zgradbo so leta 2010 ponovno pokrili s slamo. V oknih hiše vselej cvetijo pelargonije, pred obiskovalci je odprta od pomladi do jeseni.
