Kaj početi
v Slovenski vesi?
Slovenska ves
Slovenska ves leži tri kilometre jugozahodno od središča Monoštra. Mestu so jo priključili ob dodelitvi mestnih pravic leta 1983 in posledično je izgubila značaj samostojnega naselja. Podobno kot ostale porabske vasi so Slovensko ves na koncu 12. stoletja iz cistercijanske pristave ustvarili slovenski poljedelci, na kar nakazuje tudi prva omemba naselja v pisnih virih leta 1221 (»Villa Sclavorum«).
Leta 1664, v času monoštrske bitke, je bojna linija turške vojske tekla po bregu Rabe v bližini naselja. 1. avgusta so vojaki Ahmeda Köprülüja na robu vasi prečkali reko, toda Montecuccolijeva vojska jih je v krvavi bitki odbila nazaj. Turki so pravzaprav pripravljali zavajalni manever, da bi se lahko pod Sakalovci pripravili na množično prečkanje reke in zgradili most, toda njihovi načrti so se izjalovili. Lokalna pripovedka pravi, da so po uničujočem porazu Turki med begom na bregu Kozó zakopali zlato tele. Ker so ga domačini želeli najti, so na bregu kopali še na sredini 19. stoletja, toda zaman.
Na prelomu 19. in 20. stoletja so se iz vasi mnogi izselili v Ameriko. Nekateri so se po pridobitvi manjšega premoženja vrnili, drugi pa so svojo rojstno vas podprli z donacijami. Na številčnost prebivalstva je močno vplival razvoj industrije v Monoštru – v Slovensko ves so se iz okoliških slovenskih vasi priseljevali še po drugi svetovni vojni. Elektriko je vas dobila leta 1955, vodovod pa leta 1973, kjub temu so se zaradi bližine obmejnega pasu mnogi odselili.
Kapela svetega Florijana
Slovenska ves je sprva spadala pod župnijo v Trošči, od 1785 pa pod števanovsko župnijo. Na mestu današnje kapele je nekoč stal zvonik, ki so ga leta 1825 obnovili in v njem zamenjali zvon. V naslednjem letu je vas uničil požar, takrat so za zavetnika izbrali svetega Florijana. Na veliki požar leta 1826 se v naselju vsako leto 4. maja spominjajo s proščenjem.
Prav v čast zavetniku gasilcev so iz donacij domačih in izseljenih vernikov med letoma 1882 in 1885 zgradili enoladijsko kapelo s korom in zvonikom na pročelju, v kateri se lahko istočasno zadržuje do sto ljudi. Števanovski župnik István Scsavnicsár je kapeli podaril kip svetega Florijana, ki vse do danes zaseda osrednje mesto na oltarju, narejenem leta 1913. Relief na levi strani oltarja prikazuje stigmatizacijo svetega Frančiška, relief na desni strani pa videnje svete Marjete Alakok. Na vrhu oltarja vidimo sliko o sveti Trojici.
Na južni strani kapele prikazujeta barvni stekleni okni s slovenskima napisoma svetega Jožefa in Blaženo Devico Marijo kot Kraljico rožnega venca. Kopija milostne podobe iz Máriapócsa nakazuje, da je bil kraj povezan z romanji po Marijini poti. Med postajališči križevega potu se nahaja misijski križ iz leta 1927.
Zvonik kapele se je leta 1962 poškodoval v viharju in ga je bilo potrebno na novo sezidati. Oltar, obrnjen proti ljudstvu, in klopi je v osemdesetih letih 20. stoletja pripravil domač mizarski mojster Ferenc Németh s sinom. Zadnja temeljita obnova kapele je bila izvedena med letoma 1996 in 1998.
Kapela danes pripada k monoštrski župniji.
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni
Obeležje stoji na majhnem trgu pred kapelo, postavljeno je bilo leta 1923, in sicer pretežno iz donacij slovenskih prebivalcev, ki so se izselili v Ameriko. Osrednji kip stvaritve Edeja Kallósa je Žalostna Mati Božja, ob njej stojijo vojak, ki podpira ranjenega soborca, ter ženski lik z dvema otrokoma. Po razlagi nekdanjega gimnazijskega profesorja Kálmána Vakarcsa spomenik simbolizira ideje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Na sredini naj bi se dvigoval veličasten lik Hungarije, na desni strani ob materi z detetom v naročju pa mlad vojak s puško v roki s kljubovalnim pogledom zre v negotovo prihodnost.
Pokopališče
Od kapele se lahko do vaškega pokopališča povzpnemo po strmi potki. Slovenska ves je nekoč cerkvenoupravno spadala k Števanovcem, zato so nagrobni kamni na pokopališču obrnjeni proti tamkajšnjemu prezbiteriju. Po vstopu nas torej čaka nenavaden prizor: vidimo hrbtno stran nagrobnih spomenikov.
Steber v spomin izseljenim
Državna slovenska samouprava je v Slovenski vesi in tudi na vseh drugih porabskih pokopališčih dala postaviti steber z dvojezičnim napisom »Sterin doma samo vözvonijo/ Akikért itthon már csak a harang szól«. Vse to v znamenju spomina na Slovence na Madžarskem, ki počivajo daleč od rodne pokrajine. Domačini ob prazniku vseh svetih obiščejo porabska pokopališča in prižgejo sveče za duše svojih oddaljenih pokojnikov v njihovem rojstnem kraju.