Kaj početi
na Dolnjem Seniku?
Dolnji Senik
Raba iz Avstrije na madžarsko ozemlje priteče pri Dolnjem Seniku, ta odsek je izhodiščna točka za številne izlete po vodi. Glede na naselbinsko strukturo je naselje gričevnato z več ulicami, leži 6 kilometrov jugozahodno od Monoštra. V vasi že stoletja sobivajo Slovenci, Madžari in Nemci.
Naselje zgodovinski viri prvič omenjajo leta 1378 skupaj z Gornjim Senikom, v času monoštrske bitke leta 1664 pa je tukaj taborilo levo krilo turške vojske. Župnija je bila ustanovljena leta 1821, njen prvi župnik je bil znani pisatelj iz kroga ogrskih Slovencev Jožef Košič. Ob koncu 19. stoletja je pomanjkanje mnoge ljudi prisililo k izselitvi, po pregonu znatnega dela nemških družin leta 1946 pa je število prebivalstva še bolj upadlo.
Dolnji Senik je nekoč veljal za najbogatejšo porabsko vas, deloma zaradi stikov z Avstrijo – med vasjo in sosednjimi Modinci je bil namreč do konca druge svetovne vojne odprt mejni prehod. Po spremembi političnega sistema je dala občina mejo večkrat odpreti, po vstopu v schengensko območje pa je meja izgubila na pomenu.
Območje nekdanjega letovišča družine Götz, kjer danes ne živi nihče več, in vaški predel z imenom Pristava upravno sicer še danes spadata pod Dolnji Senik, vendar sta v neposrednem sosedstvu z zadnjo skupino hiš na Gornjem Seniku. Tamkajšnji prebivalci zato hodijo v trgovino in v cerkev v sosednjo vas in se tam dajo tudi pokopati. Pokopališče Dolnjega Senika se nahaja neposredno ob avstrijski meji, tam med drugimi počivata urednik slovenskih molitvenikov župnik Jožef Sakovič in ustanoviteljica dolnjeseniške župnije grofica Terézia Szapáry.
Ulice so bile včasih enotno poimenovane Glavna cesta, leta 2008 pa so, tudi ob upoštevanju izročila, javne površine dobile nova imena, ki jih označujejo trojezične ulične table.
Cerkev Marijinega oznanjenja
Leta 1815 jo je dal v klasicističnem slogu zgraditi grof Alajos Batthyány, leto kasneje jo je posvetil sombotelski škof Lipót Somogy. Prej so dolnjeseniški verniki molili pri oltarni niši v kapeli, posvečeni Marijinemu rojstvu in zgrajeni leta 1764, k maši pa so hodili k Svetemu Martinu ob Rabi. Samostojno župnijo na Dolnjem Seniku je ustanovila vdova graditelja cerkve grofica Terézia Szapáry leta 1821 in je postala najmanjša fara v pokrajini, saj ji ni pripadala nobena druga vas. Marijin kip iz nekdanje kapele so povzdignili na cerkveni oltar, ko pa je sakralna zgradba leta 1889 dobila novi oltar z novejšo skulpturo iz Gradca, so stari Marijin kip namestili na travnati površini pred cerkvijo.
Prvi župnik vasi je bil znameniti duhovnik, znanstvenik in književnik ogrskih Slovencev Jožef Košič, ki je tam služil od 1816 do 1829. Med letoma 1910 in 1923 oziroma od 1928 do 1930 je na Dolnjem Seniku župnikoval urednik številnih molitvenikov v domačem slovenskem narečju Jožef Sakovič. Prav v tej vasi pa je služboval tudi teološki pisec in umetniški fotograf slovenskega rodu dr. Mirko Lenaršič. V času župnika Vinceja Koósza, natančneje leta 1925, so zvonik opremili z zvonovoma, enega od njiju so junija 1944 odpeljali v nek obrat za proizvodnjo streliva. V letih 1949 in 1950 je župnik Béla Török vse prebivalce Dolnjega Senika pridobil za obnovitev cerkve, leta 1961 pa so pločevinasto oblo na vrhu zvonika žolne tako poškodovale, da so jo dali odstraniti s tamkajšnjimi mejnimi stražarji.
V župnijski kroniki (Historia Domus) je bilo zabeleženo, da so bili nekoč – razen šestih družin – vsi prebivalci vasi slovenske narodnosti. V cerkvi so sprva maševali slovensko, uporabo nemškega jezika so dovolili leta 1831. Domačini so se okoli bogoslužnega jezika neprestano prerekali, zato so se cerkveni predstojniki trudili na Dolnji Senik zmeraj imenovati župnika, ki je govoril slovensko, nemško in madžarsko. (Tak je bil med drugimi tudi Jožef Sakovič.) Dandanes so tamkajšnja bogoslužja skoraj izključno v madžarščini.
Dolnjeseniška cerkev je posvečena Marijinemu oznanjenju, ta praznik se vsako leto obhaja 25. marca. Napis nad vrati na pročelju skriva kronogram, seštevek rimskih številk dá letnico 1815, torej leto zgraditve cerkve. Sedanje orgle so bile izdelane leta 1901, sto let kasneje, leta 2001 pa so cerkev nazadnje obnovili.
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni
Ob cerkvi stoji vojni spomenik 13 dolnjeseniškim herojem, ki so v Véliki vojni padli v Srbiji, Italiji in Rusiji. Gre za bel marmornat obelisk, na katerem je napis v nemškem jeziku, obdaja pa ga vrtiček. Na vrhu spomenika se nahaja jurišna čelada, pod njo pa na reliefu orožje iz prve svetovne vojne. Zanimivo je, da so spomenik padlim Dolnjeseničanom v drugi svetovni vojni postavili na drugi točki vasi, njihova spominska tabla se nahaja v preddverju pokopališča, ki je izven naselja.
Marijin kip
Pred cerkvijo stoji iz kamna izklesan Marijin kip, ki je prvotno stal v kapeli, zgrajeni leta 1764. Na današnje mesto so ga postavili leta 1889, streho nad njim so pripravili domači obrtniki v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja. Enega od prstov na levi roki lika Marije je v drugi svetovni vojni odstrelil sovjetski vojak, danes je že restavriran.
Kip svetega Florijana
Nasproti cerkve, poleg župnišča stoji kip svetega Florijana, ki ga je dal leta 1930 postaviti Miklós Zsidó z družino. (To lahko razberemo iz madžarskega napisa na kvadrastem podstavku.) Gre za pobarvan kamnit kip, zaščiten z ograjo iz kovanega železa. Lokalna samouprava ga je dala skupaj z domačim prostovoljnim gasilskim društvom obnoviti leta 2007.
Kolarska hiša
Kolarsko hišo z odprtim hodnikom, zgrajeno ob koncu 19. stoletja, je v sklopu slovensko-madžarskega čezmejnega evropskega projekta odkupila in dala v muzejske namene preoblikovati dolnjeseniška občina. V delavnici je predstavljeno delo kolarja s pripadajočimi orodji, nekdanji bivalni prostor pa je opremljen v slogu petdesetih let 20. stoletja. Sama stanovanjska zgradba se deli na sobo, kuhinjo in klet, nekoč je tod dejansko bival kolarski mojster Antal Huber. Gre za edinstveno poslopje ne le v slovenskem Porabju, temveč tudi v sosednji pokrajini Őrség.
Spominska hiša ima pomembno vlogo pri ohranjanju kulturne dediščine ter predstavitvi stare kolarske obrti in domačega izročila. Ogled kolarske hiše je možen po predhodni najavi na dosegljivostih občine.
Razgledni stolp
Na trasi »Učne poti ob Rabi«, na vrhu griča z vinogradi stoji lesen razgledni stolp, s katerega se odpira čudovit pogled na pokrajino na obeh straneh meje in na vijugasto Rabo. Če se z zgradbe ozremo naokoli, lahko opazujemo tudi značilno strukturo naselij v pokrajini, ob lepem vremenu pa nam pogled seže do bolj oddaljenih hribovitih predelov.
Vodna elektrarna
Leta 1686 je tukaj stal mlin v lasti rodbine Batthyány, ki je kasneje prešel v last grofa Lászla Szapáryja. Med letoma 1911 in 1949 je bila lastnica mlina, žage in vodne elektrarne družina Mihálya Guttmana, ki je bil nemške narodnosti. Žago je sprva najemal podjetnik s priimkom Schwarz, kasneje ga je upravljal sin Imre. Leta 1949 so člane družine deportirali kot kulake. Leta 1960 so podrli mlin in žago, od tedaj na Rabi deluje le še hidroelektrarna, ki so jo obnovili leta 2019. Trenutno obratuje s štirimi Francisovimi turbinami s skupno nominalno zmogljivostjo 200 kW, na leto proizvede 435 tisoč kWh energije. Hidroelektrarna je v zasebni lasti.
