Ohranjanje dediščine
Ljudska pesem
Porabske ljudske pesmi so prav gotovo začele nastajati že v predkrščanski dobi, vendar za najstarejši poznani napev lahko imamo tukajšnjo različico srednjeveške velikonočne pesmi iz stiškega rokopisa iz 15. stoletja (Kristuš nam je od smrti stau). V naslednje stoletje segajo nekatere trikraljevske koledne in božične pesmi, ki so bile zapisane tudi v porabskih rokopisnih pesmaricah v 18. in 19. stoletju. V preteklem stoletju so strokovno podkovani zapisovalci iz Slovenije objavili dobrih 130 porabskih ljudskih napevov, doslej najobsežnejša zbirka tukajšnjih melodij in besedil pa sta pesmarici Füčkaj, füčkaj, fantiček moj 1. in 2. zapisovalcev Franceka in Dušana Mukiča.
Glede motivov je porabsko ljudsko slovstvo dokaj raznoliko. Kot verjetno v vseh drugih slovenskih pokrajinah, tudi v Porabju prevladujejo ljubezenske pesmi, takoj pa jim sledijo priložnostne pivske in šaljive pesmi. Značilna tema porabskih napevov je tudi odhajanje v vojsko, nekoliko daljše pripovedne pesmi pa obravnavajo širom po Evropi znane zgodbe. Na vsakdan in praznik se navezujejo obredne pesmi, med njimi napevi lucijinih, božičnih, novoletnih in že omenjenih trikraljevskih kolednikov.
Do konca sedemdesetih let 20. stoletja je bilo v vsaki vasi nekaj ljudskih godcev, ki so igrali na klavirsko ali diatonično harmoniko. Mladi so ustanavljali domače orkestre, najbolj znani med njimi je bil prav gotovo Ansambel Lacija Korpiča iz Sakalovcev, ki je spremljal tudi znameniti ženski kvartet.
Po spremembi političnega sistema sta dve desetletji pod vodstvom murskosoboške glasbene pedagoginje Marije Rituper delovali porabski pevski skupini, in sicer Ljudske pevke Zveze Slovencev iz Monoštra ter Ljudske pevke Zveze Slovencev iz Števanovcev, ki so z mentorico posnele tudi dve skupni zgoščenki. Pod vodstvom domačinke Vere Gašpar pa so do nedavnega bili aktivni Ljudski pevci Zveze Slovencev z Gornjega Senika, ki so svoje večglasno petje prav tako ovekovečili na posnetkih.
Tradicijo porabskega ljudskega petja danes nadaljujejo Ljudski pevci Rozmarin, ki so samostojna pevska zasedba Društva porabskih slovenskih upokojencev. Skupino strokovno vodi Matija Horvat iz Prekmurja, sestavljajo jo pevca in pevke domala iz vseh krajev slovenskega Porabja, na harmoniki jo spremlja Jožef Kosar. Na repertoaru zasedbe se poleg porabskih ljudskih pesmi nahajajo tudi ljudski napevi iz sosednjega Prekmurja in drugih slovenskih pokrajin oziroma nekatere umetne pesmi.
Iz članov Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel je bila leta 2004 ustanovljena pevska skupina Sombotelske spominčice pod vodstvom Judite Pavel. Od leta 2006 pevke vodi in jih na harmoniki spremlja Francek Mukič, od 2015 pa še na tamburicah Dušan Mukič. Sombotelske spominčice so na treh zgoščenkah (2011, 2013, 2019) posnele 64 pesmi, v dveh desetletjih so imele nad 80 nastopov v Porabju, drugod po Madžarskem, v Sloveniji in v Srbiji. Imenujejo se po najljubših cvetlicah Avgusta Pavla, hkrati pa njihov naziv nakazuje, da se radi »spominjajo« svojih porabskih slovenskih korenin in ljudskih pesmi iz mladosti.
Porabski trio Zveze Slovencev je razmeroma nova kulturna skupina v Porabju, ki je svoj prvi nastop imela na borovem gostüvanju v Sakalovcih marca 2019. Sestavljata jo pevca – vodja skupine dr. Ferenc Sütő in Marjana Fodor –, ki ju spremlja harmonikar. Prvi mentor zasedbe je bil Stanko Črnko z Goričkega, po njegovi prezgodnji smrti sta vlogo spremljevalca prevzela Blaž Velner in Jože Slaviček. Glavno poslanstvo skupine je, da zajema iz zakladnice porabskega pesemskega izročila in preko tega prenese ljubezen do slovenskega maternega jezika na mlajše generacije. Zasedba ob tem poje tudi ljudske pesmi iz drugih slovenskih pokrajin in slovenske umetne pesmi. Porabski trio je v zadnjih letih postal največkrat vabljena pevska skupina iz Porabja, ki nastopa širom po Sloveniji in Madžarskem.
Viri:
Marija Kozar: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem / A magyarországi szlovének néprajzi szótára. Szentgotthárd-Szombathely, 1996.
Franci Just: Porabje [knjižna zbirka Vse o …]. Murska Sobota, 2009
https://www.zveza.hu/sl/kulturne_skupine/
Foto: Zveza Slovencev na Madžarskem, Dušan Mukič
Slovenska zborovska pesem
Posvetno zborovsko petje ima večdesetletno tradicijo v pokrajini v okolici Monoštra. Mešani pevski zbor Avgust Pavel Zveze Slovencev Gornji Senik je najstarejša kulturna skupina v Porabju, njegovi začetki segajo v leto 1938, ko se je zasedba ustalila kot civilni ženski zbor. V drugi polovici petdesetih let 20. stoletja so se pevkam pridružili tudi moški, v prihajajočih letih pa se je izoblikoval prevladujoč slovenski repertoar skupine. Leta 1971 – takrat je bil zborovodja spet učitelj in organist Andraš Čabai – je zbor dobil prvo povabilo na tabor slovenskih zborov v Šentvidu pri Stični, od tedaj so gornjeseniški pevci redni udeleženci vsakoletnih srečanj. Zasedba je vrsto let sodelovala na pevskih revijah zamejskih in slovenskih pevskih zborov Pesem ne pozna meja.
Leta 1985 je zborovodkinja postala monoštrska učiteljica glasbene vzgoje Mária Trifusz, ki je delo zbora vodila kar 26 let in ga strokovno izpopolnila. Od leta 2011 se člani zasedbe na nastope pripravljajo pod taktirko Cirila Kozarja iz Prekmurja.
Program skupine je sestavljen iz priredb porabskih in drugih slovenskih ljudskih pesmi ter zborovskih skladb slovenskih avtorjev, v času zborovodkinje Márie Trifusz pa se je repertoar razširil tudi na cerkveno področje. Prva kaseta zbora iz leta 1993 vsebuje ljudske pesmi, medtem ko so bile na drugi iz leta 1998 objavljeni cerkveni napevi. Leta 2003 je sledil še izid zgoščenke.
Mešani pevski zbor Avgust Pavel je leta 2005 prejel odlikovanje na področju narodnostne kulture Pro Cultura Minoritatum Hungariae, leta 2009 pa prestižno madžarsko državno nagrado Za narodnosti.
Komorni zbor Zveze Slovencev v Monoštru je bil ustanovljen leta 2005, od samih začetkov so člani zasedbe večinoma pedagoški in kulturni delavci iz Monoštra, Slovenske vesi, Sakalovcev in Števanovcev. Zasedba neguje dobre odnose s pevskimi zbori v Pomurju, kar dokazuje tudi dejstvo, da v zboru vseskozi pojejo tudi nekateri navdušenci iz matične Slovenije.
Repertoar zbora je sestavljen iz priredb slovenskih ljudskih pesmi in zborovskih skladb slovenskih avtorjev. Pevci iz Porabja vsako leto nastopijo na čezmejni reviji Primorska poje, ki se je vsakokrat udeležuje več tisoč slovenskih pevk in pevcev.
Zbor od samih začetkov vodi glasbeni pedagog iz Murske Sobote Tomaž Kuhar.
Leta 2023 je Komorni zbor v Monoštru prejel odlikovanje na področju narodnostne kulture Pro Cultura Minoritatum Hungariae.
Vira:
80 let Mešanega pevskega zbora Avgust Pavel Zveze Slovencev Gornji Senik. Monošter, 2018.
https://www.zveza.hu/sl/kulturne_skupine/
Foto: Metod Kozar, Dušan Mukič
Cerkvena pesem
Ustanovitev cerkvenega zbora v Števanovcih je leta 2010 predlagal duhovnik Ferenc Merkli, ko je postal porabski župnik. Zbor je prvič zapel pri maši, ki jo je predvajala slovenska javna televizija v živo, zasedba pa je kasneje prišla pod okrilje Zveze Slovencev na Madžarskem. Skupina ima člane predvsem iz Števanovcev, več pevcev s tukajšnjimi predniki pa poje z Verice-Ritkarovcev, Monoštra in Slovenske vesi. Cerkveni zbor vodi dr. Gábor Sebestyén, pevci spremljajo tako madžarske maše (s posameznimi deli v slovenščini) kakor tudi slovenska bogoslužja. V skupini poleg starejših sodelujejo tudi mladi člani, ki se tako seznanjajo z izročilom porabske slovenske cerkvene glasbe. Zbor na večjih dogodkih skupaj zapoje z gornjeseniškimi cerkvenimi pevci, obe zasedbi imata namreč istega zborovodjo.
Začetki cerkvenega zbora na Gornjem Seniku segajo v leto 1938, ko je učitelj in organist Andraš Čabai prvič povezal domače vernice v skupino. Cerkvena pesem pa se je že prej in tudi pozneje slišala v cerkvi največje slovenske vasi na Madžarskem. Okoli preloma tisočletja, nekaj let po prihodu župnika Ferenca Merklija so v gornjeseniški cerkvi blagoslovili nove orgle, takrat si je pevski zbor nadel ime zavetnice cerkvenih pevcev svete Cecilije. Danes ima zasedba 9 članic in 7 članov večinoma srednjih let, skupino vodi Anikó Győrvári. Pevci, ki so pretežno srednjih let, najraje zapojejo pri slovenskih in madžarskih mašah v domači cerkvi, le redko sprejemajo gostovanja drugod, in tudi to največkrat skupaj s Števanovčani. Na škofovske in druge bolj svečane maše se člani še posebej pripravijo pod vodstvom organista dr. Gáborja Sebestyéna.
Vir:
https://www.zveza.hu/sl/kulturne_skupine/
Foto: Zveza Slovencev na Madžarskem
Otroška pevska skupina
Pod vodstvom mentorice iz Prekmurja Julije Fajhtinger je spomladi 2019 na Gornjem Seniku začela delovati otroška pevska skupina Seniške sinice Zveze Slovencev. Danes se na rednih vajah zbirajo deklice, ki pojejo pesmi iz zakladnice slovenske ljudske glasbe oziroma tudi za njihovo starost primerne uspešnice slovenskih izvajalcev. Doslej najbolj odmeven nastop je skupina imela aprila 2023, ko je izvedla svoj prvi samostojni koncert v gornjeseniškem kulturnem domu. Med mladimi pevkami se je oblikovala posebna zasedba treh članic, v kateri Štefanija Dravec igra še na kitaro, Vanesa Šulič pa na kahon. Dekleta vabijo na nastope širom po Porabju in tudi drugod po Sloveniji in Madžarskem.
Vir:
https://www.zveza.hu/sl/kulturne_skupine/
Foto: Zveza Slovencev na Madžarskem
Ljudski ples
Štajeriš, anjccvajdraj, Rejzka in Rozinka so najbolj znani porabski ljudski plesi. Štejejo se med novejše plese, ki so nastajali od 17. stoletja. Porabske plese večinoma poznajo tudi na sosednjem Goričkem, nekateri pa so različice plesov iz avstrijskega ali slovenskega dela Štajerske. Rejzka in Rozinka imata značaj družabnih plesov, vse ljudske plese pa v Porabju plešejo le še folklorne skupine. Razveseljivo je, da v tukajšnjih folklorah pleše veliko mladih porabskih Slovencev.
Najstarejša še delujoča zasedba je Folklorna skupina Zveze Slovencev Sakalovci, ki so jo prvotno ustanovili leta 1970. Po večletnem premoru je začela skupina ponovno delovati leta 1997. Mladi folkloristi so s svojim pridnim delom – pod strokovnim vodstvom Erzsébet Kovács – v kratkem času postali priljubljeni na domačih odrih, veliko pa so nastopali tudi v matični domovini in okoliških državah. Njihov bogat repertoar vsebuje predvsem porabske ljudske plese, nabor koreografij pa se je s prihodom nove mentorice Dragice Kolarič iz Slovenije razširil še s prekmurskimi in nekaterimi madžarskimi plesi. Zasedbo na harmoniki stalno spremlja Boris Velner iz Prekmurja. Leta 2013 je skupina prejela prestižno madžarsko nagrado na področju narodnostne kulture Pro Cultura Minoritatum Hungariae.
Druga po starosti je Folklorna skupina Zveze Slovencev Gornji Senik, ki je leta 1985 prav tako bila ustanovljena na pobudo mladih iz otroške folklorne skupine. Od leta 2002 zasedbo vodi dolgoletni plesalec Andraž Sukič, strokovna vodja pa je Biserka Bajzek. Seniški plesalci so se dostikrat udeležili folklornih festivalov v Beltincih. Skupina ima v programu – poleg drugih plesov – tudi odrsko postavitev porabskih plesov, ki jo je pripravil slovenski etnokoreolog Mirko Ramovš, ter postavitev štajerskih plesov etnologinje Jelke Pšajd. Folklora je s svojimi nastopi razveseljevala občinstvo širom po Madžarski v krajih, kjer živijo Slovenci, velikokrat pa je gostovala tudi v matični domovini, največkrat v Prekmurju. Zasedbo na harmoniki spremlja Benjamin Sukič, na klarinetu pa Patrik Bajzek. Leta 2008 je skupina prejela prestižno madžarsko nagrado na področju narodnostne kulture Pro Cultura Minoritatum Hungariae.
Najnovejša med plesnimi zasedbami v Porabju je Folklorna skupina upokojenk Zveze Slovencev, ki jo je krovna organizacija ustanovila leta 2010. S tem je v Porabju nastala prva skupina, ki jo sestavljajo izključno ženske – in to vse v pokoju. Zavzete folkloristke so si zadale cilj, da bodo usvojile čim več porabskih in goričkih plesov, in tako postale vzor mlajšim rodovom. Pri tem jim veliko pomaga strokovna vodja Dragica Kolarič iz Slovenije, ki s seboj na vse vaje pripelje tudi harmonikarja Borisa Velnerja. Mentorica z veseljem tudi sama nastopa z ženskami, če bi zaradi odsotnosti katere od njih pretila nevarnost odpovedi kakšnega gostovanja.
Vira:
Marija Kozar: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem / A magyarországi szlovének néprajzi szótára. Szentgotthárd-Szombathely, 1996.
https://www.zveza.hu/sl/kulturne_skupine/
Foto: Zveza Slovencev na Madžarskem
Književnost
Porabje je na zemljevid prekmursko-slovenske književnosti prišlo na sredini 19. stoletja, ko je na Dolnjem in Gornjem Seniku služboval župnik Jožef Košič (1788–1867). Duhovnik se je ob svojem poklicu posvečal tudi opisovanju zgodovine in etnoloških značilnosti lastnega naroda, pisal pesmi v materinščini, izdal pa je tudi delo za širitev omike v krogu ogrskih Slovencev.
Še pred koncem prve svetovne vojne je Alojz Dravec (1886–1915) iz Slovenske vesi pripravil rokopis o porabskih ljudskih šegah, ki pa je do sedemdesetih let 20. stoletja ostal nenatisnjen. V njem se avtor največ posveča zimskim, pustnim, jurijevskim in binkoštnim navadam, v drugem delu svojega dela pa obravnava šege ob glavnih življenjskih prelomnicah – rojstvu, krstu, poroki in smrti.
Po polstoletnem mrtvilu je porabska književna dejavnost oživela v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko sta se začela s svojim stvaritvami javljati novinar in pisatelj Francek Mukič in ljudska pisateljica Irena Barber (1939-2006). Oba sta sicer glavnino svojega opusa izdala po letu 1990, ko se je spremenil družbeni sistem in se je tudi samostojna matična Slovenija bolje posvetila porabski slovenski skupnosti. Irena Barber je ustvarjala v svojem pristnem veriškem govoru, največkrat je napisala realistično zasnovane kratke zgodbe. Objavila jih je v dveh zbirkah, in sicer z naslovom Trnova paut (1993) in Živlenje je kratko (1998). V svojih novelah avtorica najraje obravnava obdobje tik po drugi svetovni vojni oziroma vpliv madžarske revolucije leta 1956 na izseljevanje porabskih Slovencev. Posveča se tudi odnosom med generacijami znotraj družine in med partnerji v zakonskih zvezah. Pri Ireni Barber je pogosto razpoznaven tudi motiv srečevanja vaškega in mestnega sveta, pri tem pa se večkrat dotika potisnjenosti kmečkega človeka na obrobje tako v socialističnem kakor kapitalističnem sistemu. Z naklonjenostjo pa piše o njegovem vztrajanju na lastni zemljici.
Francek Mukič (*1952) je svoje prvo obsežnejše leposlovno delo, povest Poteptani češnjevi cvetovi, objavil leta 1982. Zgodba je postavljena v čas pred prvo svetovno vojno, kljub temu pa ni tipična zgodovinska povest. Snovno se veže na siromašno življenje Gornjeseničanov, zaradi katerega se je bil marsikdo prisiljen izseliti v Ameriko. Pripoved je prepletena s folklornimi elementi, bogata pa je tudi z motivi iz narave. Francek Mukič je leta 2005 v porabskem narečju objavil prvi roman o Porabju z naslovom Garaboncijaš, ki sta mu sledila prevoda v knjižnoslovenski in madžarski jezik. Pisatelj raziskuje vse do danes nepojasnjen umor gornjeseniškega »črnošolca« v času informbirojevskega spora, roman pa je zanj predvsem sredstvo, da svojim porabskim bralcem preda čim več védenja o njihovi preteklosti. V romanu Strgane korenine (2010) pa se posveča madžarskim delovnim taboriščem v pustinji Hortobágy, kamor so v prvih letih petdesetih let prejšnjega stoletja deportirali tudi veliko porabskih slovenskih družin. Opisovanje življenjskih razmer na »madžarskem gulagu« je vseskozi prepleteno z ljubezensko zgodbo taboriščnika z mladostniško ljubeznijo.
Karel Holec (*1969) podobno Ireni Barber ustvarja v lastnem, andovskem porabskem govoru. Kakor pravi, vse od najmlajših nog je znal prisluhniti ljudem v svoji okolici, tako je srkal vase vse zgodbe preprostih slovenskih prebivalcev Porabja. Venček teh pripovedi je leta 2003 objavil v knjigi Andovske zgodbe, v kateri se osredotoča na drobne dogodke v vaškem svetu svoje rojstne vasi. Med branjem lahko spoznamo, kako demografsko in socialno nazaduje tradicionalno porabsko podeželje. Posebnosti in posebneži v najmanjši slovenski vasi na Madžarskem so osrednja tema teh kratkih zgodb, Karel Holec pa jih prikazuje iz določene razdalje in s humorjem. Čutimo pa, da je pisatelj naklonjen vsem svojim sovaščanom.
Najmlajši med porabskimi književnimi ustvarjalci je Dušan Mukič (*1981), ki ga poznamo predvsem kot prevajalca leposlovnih besedil v porabsko slovensko narečje in edinega avtorja, ki ustvarja poezijo v tej jezikovni zvrsti. V porabski periodiki (časopis Porabje in Slovenski/Porabski koledar) je objavil prevode številnih romanc in balad evropskih narodov ter pripovednih pesmi klasičnih avtorjev. Prestavil je petdeset slovenskih ljudskih pravljic, večje število slovenskih in madžarskih novel (med njimi zbirko Kálmána Mikszátha) ter roman in zbirko kratkih zgodb za knjižno serijo Med Rabo in Muro. Dušan Mukič je avtor mnogih pesmi v porabskem narečju, za svoj dvojezični avtobiografski roman Ljubljana skoz’ moja očala pa je v letu 2023 prejel tržaško literarno priznanje vstajenje.
Vir:
Franci Just: Porabje [knjižna zbirka Vse o …]. Murska Sobota, 2009
Foto: Slovenski utrinki, Dušan Mukič, Silva Eöry
Ljudsko pripovedništvo
Slovensko Porabje ima zelo bogato zakladnico ljudskega pripovedništva. Kmečki prebivalci pokrajine so si med seboj pripovedovali večinoma pri skupnih opravilih, njihove pravljice in povedke so bile namenjene predvsem odraslim. Slovenci na Madžarskem so poznali vse tipe ljudskih pravljic: živalske, čudežne, legendne, realistične in šaljive, veliko pa so pripovedovali tudi o neumnem hudiču. Poleg tega je pokrajina bogata z bajkami, zgodovinskimi povedkami, prerokovanji in zbadljivkami.
Profesor iz Števanovcev Karel Krajcar je med letoma 1965 in 1975 zbiral pravljice in povedke v svoji vasi ter na Verici in v Ritkarovcih, pripovedi je prvič objavil leta 1984 v izvorni obliki. Leta 1990 je sledila objava istega gradiva v madžarščini in knjižni slovenščini, nato pa so leta 1996 izdali razširjeno varianto v porabskem narečju in knjižni slovenščini. Leta 2017 je izšla obsežna zbirka z naslovom Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju, v kateri je objavljenih 238 pripovedi, ki jih je leta 1970 na Gornjem Seniku, v Sakalovcih, Slovenski vesi, Števanovcih in na Verici zbral ljubljanski etnolog Milko Matičetov. Leta 2018 je bil v 7. zvezku Etnologije Slovencev na Madžarskem objavljen izbor iz tega gradiva v domačem narečju in madžarskem jeziku.
Večino porabskih pravljic se da uvrstiti v mednarodne pravljične tipe, saj je jasno, da gre za pripovedno izročilo nekega majhnega evropskega ljudstva. V njem so močno prisotni madžarski motivi, v pravljicah pa najdemo tudi osrednjeslovenske in avstrijske prvine. Pripovedovalci so nekatere zgodbe spoznali kot sezonski delavci oziroma prebrali v knjigah Mohorjeve družbe – ali celo slišali v Ameriki.
Porabski Slovenci so pripovedovali o najrazličnejših temah: o čudežnem konju in odrešeni duši; ljudeh, ki razumejo živalsko govorico; Jezusu in svetem Petru, ki sta hodila po zemlji; oziroma o mitoloških bitjih »fajamandlih«, »skišnjavah« in »čalaricah«.
Dolgo časa je bilo pripovedovanje pravljic edino književno ustvarjanje porabskih Slovencev v materinščini. Vseh teh pripovedi pa danes več ne bi mogli zbrati, kajti utonile so v pozabo. Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota – s podporo Zveze Slovencev na Madžarskem in Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu – že vrsto let izvaja odmevne pravljične večere za odrasle v Porabju z naslovom Obujamo dediščino. Soboška knjižnica je za te prireditve leta 2017 prejela nagrado za najboljši projekt splošnih knjižnic, in sicer za spodbujanje bralne kulture med porabskimi Slovenci ter dobro prakso širjenja slovenske kulture in književnosti čez mejo. Na vsakokratnih dogodkih ob pripovedovalkah in pripovedovalcih iz Pomurja nastopi tudi nekdo iz kroga porabskih Slovencev, prireditve pa so praviloma popestrene tudi z glasbeno točko.
Vira:
Marija Kozar Mukič, Dušan Mukič, Monika Kropej Telban: Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju. Ljubljana, 2017
Etnologija Slovencev na Madžarskem 7. / A magyarországi szlovének néprajza 7. Budapest, 2018
Foto: Dušan Mukič
Ljudske šege in verovanja
Borovo gostüvanje je pustna šega, ki je najbolj razširjena na območju ob slovensko-madžarsko-avstrijski tromeji: v Prekmurju, na Gradiščanskem, v pokrajini Őrség in v Porabju. V nekem naselju se izvaja tedaj, če se tam v pustnem času ni poročil nihče. V takem primeru morajo vsi neporočeni fantje in dekleta vleči sramotilni bor do središča vasi, spremljajo pa jih ljudje, oblečeni v hudiče, Cigane, huzarje in druge like. Na porabskih borovih gostüvanjih se vsakokrat zbere nad sto petdeset našemljencev, ki korakajo ob spremljavi ljudskih glasbenikov. Nato se parodije poroke v vaškem središču – ob namišljeni nevesti in ženinu – udeležijo še domačini v vlogah župana, notarja, duhovnika, pozvačina in drugih potrebnih oseb. Na koncu dogodka vrh bora – kot simbol nevestine nedolžnosti – sežgejo in se lahko začne vesel ples.
Borova gostüvanja v Porabju naj bi se odvijala že poldrugo stoletje, zadnja štiri so priredili leta 2014 na Gornjem Seniku, leta 2016 na Verici, leta 2019 v Sakalovcih in leta 2023 v Števanovcih. Glavna organizatorka dogodka je Državna slovenska samouprava, med soorganizatorji najdemo Zvezo Slovencev na Madžarskem, lokalne in narodnostne samouprave ter ostala slovenska društva. Vleke ploha se v Porabju izvajajo v slovenskem in madžarskem jeziku, kar je tudi njihova posebnost. To šego Slovencev na Madžarskem so leta 2015 vpisali v madžarski Register nesnovne kulturne dediščine, kar dogodku daje posebno težo.
Borova gostüvanja so do danes prerasla v izvrsten etnografsko-turistični spektakel in vsakokrat privabljajo skoraj tisoč ljudi z Madžarske, iz Slovenije in od drugod. Kljub temu se organizatorji trudijo, da bi ohranili tradicionalni značaj šege: odvija naj se v izvornem kraju in izvornem času, z izvornim namenom in izvornimi besedili.
Na pustni torek – zadnji dan pustnega obdobja – sta po porabskih vaseh hodila značilna našemljenca Fašenek in njegova žena Lenka. Moški član norčavega zakonskega para nosi stožčasto pokrivalo s šopom pisanih papirnih trakov kot simbolom klice, ki prihaja iz zemlje. Obraz si zakriva z žensko nogavico ali naličjem, oblečen je v narobe obrnjen kožuh ali raztrgano obleko. Tudi po hlačah ima našite pisane trakove, v rokah pa nosi palico ter pušico iz nogavice in izluknjane kuhalnice za pobiranje denarja.
Njegova žena Lenka (ki je prav tako našemljen moški) nosi v eni roki metlo, v drugi pa cekar ali torbo, v katero zbira krofe, jajca in klobase. Z metlo pometa in se pretepa. Pustni zakonski par ponavadi spremlja harmonikar, Fašenek in Lenka pa pri hišah plešeta z domačini in med tem visoko dvigata kolena – da bi zrasel visok lan in debela repa. Zveza Slovencev na Madžarskem občasno obnavlja to tradicionalno šego, ob teh prilikah oba norčava lika in harmonikar obiščejo več porabskih slovenskih vasi.
Od porabskih slovenskih šeg pomladanskega obdobja – med velikim tednom in kresnim večerom – se je vse do danes ohranilo streljanje na veliko soboto. Na gornjeseniških gričih gorijo kresovi, ob katerih fantje streljajo z velikimi železnimi možnarji, napolnjenimi s karbidovim plinom. S tem po vstajenjski procesiji praznujejo vstajenje Jezusa Kristusa, obenem pa tudi odganjajo zimo in zle duhove iz pokrajine. Že nekoč se je okoli kresov slišala pesem, ljudje so ponavadi peli ob spremstvu harmonike. Danes se pri izvajanju te tradicionalne šege na seniških bregovih zbere mladina iz vsega Porabja, zanimanje zanjo pa iz leta v leto narašča tudi med drugimi obiskovalci iz Slovenije in Madžarske. Zadnji možnarji morajo utihniti do nedeljske velikonočne maše.
Vrajža nauč (ali Vražja noč oziroma Vražja pot) je nočni pohod skozi temačen andovski gozd, v katerem se pohodniki srečajo z različnimi liki iz ljudskega verovanja porabskih Slovencev, kot so čarovnice, more, hudiči, črnošolci, vedomci in drugi. Dogodek vsako leto okoli dneva vseh svetih prirejata Porabsko kulturno in turistično društvo Andovci ter Zveza Slovencev na Madžarskem. Zanimanje za bajeslovni nočni pohod iz leta v leto narašča, vsakokrat se zbere na stotine slovenskih in madžarskih zainteresiranih, ki lahko prisluhnejo tudi zgodbam o nadnaravnih silah in njihovem vplivu na vsakdanje življenje prebivalstva v preteklosti. Dogodek je privlačen tako za odrasle kot tudi njihove otroke.
Na dan svete Lucije, 13. decembra so trije dečki hodili od hiše do hiše in koledovali za obilnost pri kokoših, drugih živalih ter ljudeh. Na Gornjem Seniku so govorili: »Kokodak, kokodak, aj vaše kokauši teuko djajec zneséjo kak po pauti kamenje. Vaša iža aj teuko penez má, keuko zvejzd geste na nébi, vaše krave aj teuko mlejka dajo, keuko vodé geste v Rabi, vaš sin aj takšoga má kak žrd, (h)či pa takše veuke cecke kak peč!« V kuhinjo so vstopili s poleni ali slamo, tam pokleknili in voščili ter zmolili očenaš in zdravamarijo. Za darilo so dobili jajca in denar. Staro šego Lucijinih kolednikov večkrat obujajo šolarji obeh porabskih dvojezičnih osnovnih šol.
Prvi dan v novem letu so dečki in moški v Porabju deklamirali kolednico oziroma tepežkali ali kropili. Na Gornjem Seniku so dekleta in ženske škropili z mokro smrekovo vejo, medtem pa govorili: »Zdravi bojte, friški bojte, v eton nauvon mladon leti! Dosta krüja, dosta vina, vse zavolé! Düšno zveličanje pa največ!« V ostalih porabskih vaseh je bila kolednica podobna, le da so tam tepežkali s spletenimi korobači. To šego prav tako oživljajo učenci porabskih šol.
V Porabju so bili trikraljevski koledniki sprva moški, nato pa dečki, v Sakalovcih pa celo dekleta. Hodili so od hiše do hiše na dan svetih treh kraljev, 6. januarja. Na vsakdanjo obleko so si ogrnili haljo iz rdečega, belega in zelenega kreppapirja, prepasali so se z vrvjo. Pokrili so se s papirnato krono, ki so jo okrasili s soncem, luno in zvezdami, v rokah pa nosili na palico pritrjeno betlehemsko zvezdo. Pred zaprtimi vrati so zapeli pesem O, sveti trej krali iz 16. stoletja, ki se je ohranila v molitvenikih ogrskih Slovencev. Po petju so vstopili v hišo, kjer so prosili in dobili darilo, največkrat denar. Medtem so deklamirali: »Valen bojdi, Jezoš Kristoš! Darüjte nas, darüjte nas z enin malin daron, Baug vas darüje z večnin orsagon!« V preteklih letih so porabski šolarji večkrat obudili tudi to tradicionalno šego.
Vira:
Marija Kozar: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem / A magyarországi szlovének néprajzi szótára. Szentgotthárd-Szombathely, 1996.
Kozár Mária: Felsőszölnök. Budapest, 2000.
Foto: Marija Kozar, Zveza Slovencev na Madžarskem, Slovenski utrinki, ŠD Srebrni breg
Gastronomija
V prehrani Slovencev v okolici Monoštra so se pojavile jedi iz ajdove kaše in moke v 16. stoletju. Kasneje koruza in krompir nista popestrila le jedilnika, temveč sta spodbudila tudi prašičerejo in s tem vplivala na uživanje mesnih jedi. Do konca prve svetovne vojne so ljudje v Porabju v glavnem jedli enolončnice iz ješprenja, koruze in fižola ali iz zelja in fižola. Pogoste so bile močnate jedi, kot so mlinci, krapci, vrtanki in zavitki ter prosene, barove, ajdove in ječmenove kaše oziroma zelje in krompir. Mleko so začeli prodajati po letu 1948, pred tem so ga uživali v večji količini kakor tudi mlečne jedi. Mesne jedi so prišle na mizo samo ob kolinah in večjih praznikih ter delih. S koruzo so se razširile buče, z njimi pa bučno olje.
Do 60. let prejšnjega stoletja so porabski Slovenci zjutraj jedli močnik, opoldne žgance, zvečer pa pečen krompir z mlekom. Dopoldansko in popoldansko južino so imeli zunaj na polju. Ob večjih delih, nedeljah in praznikih so jedli za kosilo juho, zelje, mesne jedi in zlivanke. Ob petkih so bile na mizi testenine, kruh so pekli vsake dva-tri tedne, od pet do osem hlebov po tri kilograme.
Za Porabje značilna jed je tudi »dinski šterc« (ajdova zlivanka), ki so ga jedli za zajtrk ali večerjo, in sicer z mlekom ali belo kavo. Nekaj posebnega so »mlejčne aubrike« (kumarice s kislim mlekom), ki so jih zaužili s kuhanim krompirjem. Slovenci v okolici Monoštra so poznali tudi »na oli krumple« (krompirjevo solato z bučnim oljem) in »kukarčne žgonke« (koruzne žgance), kot sladico pa so včasih servirali »dinsko torto« (ajdovo torto) s kuhanim vinom.
Recepte za vse te in še mnoge tradicionalne jedi je v publikaciji Slovenska kuhinja ob Rabi zbrala Gornjeseničanka Hilda Čabai, knjižico je leta 2000 založila Zveza Slovencev na Madžarskem.
Nekateri gostinski obrati v Porabju vse do danes pripravljajo tukajšnje tradicionalne obroke. V Restavraciji Lipa v Monoštru lahko pokušamo jedi, ki so pripravljene iz sestavin, značilnih na tem območju: ajdovo juho z gozdnimi gobami, »dödole« (krompirjeve žgance) s smetano in palačinke z bučnimi semeni.
Na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku najdemo na jedilnem listu »cvekovo župo« (juho iz kuhanega prekajenega mesa s podolgovatimi drobci česna), »porabsko gibanico«, goveji golaž z »dödolami« in »straušanco« (kislo želje s fižolom in bučnim oljem). Kmetija ponuja tudi različne jedi iz lastnega govejega mesa.
Tudi v Restavraciji Ajda v Penzionu Apát v Števanovcih nam ponujajo jedi s pridihom porabske pokrajine, najbolj značilna lokalna sestavina je ajda, kot glavno jed ali prilogo pa lahko zaužijemo tudi dödole.
Na jedilnem listu Restavracije »Kétvölgy Kertje« na Verici-Ritkarovcih lahko od predjedi izberemo jurčkovo kremno in zelenjavno juho, pri glavnih jedeh se nahajajo topli obroki z dödolami (z ovčjo skuto, jelenjim in govejim golažem ter smetano), kot sladico pa ponujajo gibanico in zavitke z raznimi nadevi.
Vir:
Hilda Čabai: Slovenska kuhinja ob Rabi / Szlovén konyha a Rába mentén. Monošter – Szentgotthárd, 2000.
Foto: Sándor Rőth
Rokodelstvo
Do 70. let 20. stoletja so domačinke ob krstu, vojaškem naboru, poroki in pogrebu pripravljale cvetlice in šopke iz kreppapirja. Le-te so nadomeščale vrtne cvetlice od jeseni do pomladi, z njimi so ženske okraševale svoje domove, cerkve in obcestne križe. Za poroko so pripravile šopke za nevesto in družice; majhne okrase za ženina in nevesto, druge in družice ter starešine; oziroma šopka za klobuk in palico pozvačina. Šopek neveste je bil bel, šopki družic pa rozasti ali modri.
Od devetdesetih let prejšnjega stoletja se izročilo pripravljanja rož iz kreppapirja načrtno oživlja, porabske gospodinje se trudijo, da bi svoje znanje predale prihajajočim rodovom. Največ papirnatih cvetlic se pripravi ob vsakokratnih borovih gostüvanjih, tudi takrat je najbolj dejavna manjša skupina domačink: Iluš Časar Dončec iz Otkovcev, Iluš Dončec iz Števanovcev in Marija Balogh Csató z Dolnjega Senika. Slednja pripravlja cvetlice tudi iz ženskih nogavic.
Pred prvo svetovno vojno je bila v Porabju ob tkalstvu najbolj razširjena obrt lončarstvo. Potrebno ilovico so kopali na Gornjem Seniku in v Števanovcih, posodo so oblikovali na lončarskem vretenu. Tradicionalna dejavnost je bila v izvorni obliki živa do leta 2002, ko je umrl zadnji porabski lončar Karel Dončec z Verice.
Lončarji v okolici Monoštra so izdelovali sklede, pekače, kozice, piskre, bidrače, potičnice, cedila, pinja za maslo, vrče za vodo in vino, lonce za mast, mlečnike in velike lonce za pranje. Posode, ki so se uporabljale na ognjiščih, so bile zunaj neloščene in neokrašene, druge pa so barvali z razredčeno glino ali barvnim emajlom s čopičem iz prašičje dlake.
Okrasje na posodi je lahko linearno, geometrično in rastlinsko. Tukaj naštejmo: glavnikast ornament, valovnice, kroge, vdolbene pike v krogu, gumbne okrase, vrtnice, rožmarine in tulipane. Lončarji so svoje posode nekoč zamenjevali za žito in fižol, potem pa so jih prodajali na sejmih ali vozili po vaseh.
Tradicijo lončarjenja ohranjajo na Dvojezični osnovni šoli Števanovci, kjer se kontinuirano izvaja lončarski krožek, od leta 2005 pa vsako leto prirejajo mednarodni lončarski tabor z lončarskima mojstroma iz sosednjega Prekmurja.
Iluš Časar Dončec iz Otkovcev je začela leta 2003 pripravljati okrasne predmete iz koruznega ličja na pobudo takratnega predsednika Društva za lepšo vas Števanovci Lacija Kovača. Njena ljubezen do koruze izvira iz otroštva, prideluje jo sama, iz njenega ličja poleg cvetlic pripravlja tudi figurice in namizne okraske. V tem primeru gre za naravni material, ki ga rokodelka ne barva z umetnimi barvili. Še posebej rad kaj naredi za večje praznike, denimo angelce, okraske za smreko in jaslice ob božiču, ali pa zajce za veliko noč. Svoje izdelke predstavlja na srečanjih ali razstavah doma in v matični Sloveniji.
V Porabju so predmete za delo doma in na polju, za shranjevanje in prenašanje pletli iz ržene slame, vrbovega šibja in koruznega ličja.
Posode iz slame so pletli v t. i. spiralni tehniki, najpogostejši izdelki so korbulje za vzhajanje in shranjevanje kruha, drvenke za prenašanje žita in drv, sejavniki za sejanje žita, košare za žito in stročnice, koše za čebele ter podstavke za posode.
Iz vrbovega šibja so v pokrajini pletli košare za prenašanje poljskih pridelkov in sadja. Velike oglate koše so vlagali v lojtrske vozove za prevažanje trave, vreč in poljskih pridelkov. Za pletenje uporabnih predmetov so primerne le enoletne vrbove šibe, metle so vezali iz brezove in sorkove šibe. S pletarstvom iz vrbovega šibja se ukvarjata gornjeseniški rokodelci Alojz Hanžek, Šandor Labritz in László Žohar.
Nekoč so pletle tudi porabske gospodinje, in sicer cekarje, predpražnike, copate ter stolne sedeže iz koruznega ličja. Danes se s to dejavnostjo aktivno ukvarja Gornjeseničanka Agica Hanžek. Vse drugo pletenje je bilo moško opravilo.
Porabska Slovenka Margita Korpič iz monoštrskega mestnega predela Trošče se že od malih nog ukvarja s kvačkanjem. Obrt se je naučila od svoje botre, ki je kvačkala zavese in prte. S pomočjo Zveze Slovencev na Madžarskem se je udeležila številnih razstav v matični Sloveniji, med drugim tudi na prekmurski Cankovi. Vse do danes usvaja kvačkanje novih izdelkov, svoje znanje pa z veseljem predaja svojim vrstnicam in mlajšim rodovom, tudi na delavnicah v Slovenskem domu.
Vira:
Marija Kozar: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem / A magyarországi szlovének néprajzi szótára. Szentgotthárd-Szombathely, 1996.
Kozár Mária: Felsőszölnök. Budapest, 2000
Foto: Zveza Slovencev na Madžarskem, Slovenski utrinki, Dušan Mukič
Grajena dediščina
Na izvornem mestu na Verici stoji rekonstruirana, s slamo krita brunarica s črno kuhinjo in tlemi iz zbite ilovice. Nekoč je bila stavba, ki je danes pod spomeniškim varstvom, zgrajena kot hiša v obliki črke U, do danes pa sta se ohranili le soba in kuhinja. Zadnji domači prebivalec zgradbe je umrl v sedemdesetih letih 20. stoletja, z obnovo hiše so pričeli leta 1994.
Soba je opremljena s starim pohištvom, stoli in posteljo ter uporabnimi predmeti, zato imamo občutek, da so prebivalci le odšli z doma. V črni kuhinji je bila rekonstruirana originalna peč, lesen dimnik v kotu je edinstven v vsej županiji in tudi tukajšnja oprema je avtentična. Zgradbo so leta 2010 ponovno pokrili s slamo. Hiša je pred obiskovalci odprta od pomladi do jeseni.
V Ritkarovcih so v osemdesetih letih 19. stoletja zgradili odprt čokat zvonik s štirimi stebri. Streha zgradbe je bila najprej pokrita s slamo, kritino so kasneje zamenjali s sivimi skrili, te pa nazadnje leta 2007 z rdečimi strešniki. Zvon so ulili pri graškem livarskem mojstru Karlu Feltlu, njegovo ime lahko preberemo na eni strani zvona, na drugi pa vidimo lik »angela resnice« s plamenečim mečem in tehtnico s skledicama.
Zvonik je povezan s prav posebno tukajšnjo legendo. Kakor pripovedujejo, so se vaščani skregali z županom glede bodoče lokacije zvonika. Župan je želel, da bi bila zgradba na njegovem koncu vasi, češ da je od tam bolje slišati zvonjenje. Vaščani pa so želeli imeti zvonik v središču Ritkarovcev. Končno je gostilničar najel štiri fante, ki so neki večer prenesli zvon z dvorišča župana. Ko so prišli do gostilne, so začeli zvoniti na ves glas, kar so slišali tudi v sosednjih vaseh. Tako stoji zvonik še danes poleg nekdanje gostilne.
V središču Andovcev so leta 1823 dali postaviti lesen čokat zvonik, ki je v spodnjem delu popolnoma zaprt. Najprej so ga pokrili s skodlami, nato s pločevino, končno pa s strešniki. Z zvonjenjem v tem zvoniku so med drugim poskušali pregnati točo. Sprva so zvonili z vrvjo, kar je bilo težko opravilo, nato so zvonjenje elektrificirali. Pri podobnih čokatih zvonikih so izvorno postavili dve skodlasti strehi: večja je pred vremenskimi nevšečnosti branila strukturo samo, manjša pa zvon in s tem zvonarja. Leta 2023, ob 200. obletnici postavitve zvonika so sakralno zgradbo ponovno blagoslovili.
V slovenskem Porabju sta nekdaj obratovala dva mlina. Na Dolnjem Seniku je delovala tudi žaga, vendar so jo leta 1960 podrli. Filojev mlin na Gornjem Seniku pa stoji še danes in čaka, da ga spravijo v pogon. Spomeniško zaščiteno zgradbo je leta 2022 odkupila Državna slovenska samouprava z namenom, da bi izkoristila turistični potencial delujočega mlina, ki naj bi postal ena glavnih znamenitosti v pokrajini. Prikaz nekdanjega delovnega postopka bi bil v naši elektrificirani dobi že sam po sebi zanimiv, obiskovalci pa naj bi spoznali tudi pot žita od sejanja do peke kruha. V nadstropnih prostorih naj bi nastal družabni prostor za likovne razstave in tako zapolnil vrzel na kulturnem področju.
Zgodovina Filojevega mlina sega v leto 1879, ko so žito mleli v majhni stavbi, s pomočjo vodnega mlinskega kolesa. Na začetku 20. stoletja je mlin odkupil Mihály Filó, ki je leta 1910 usposobil turbino, da bi odtlej poganjala mlinsko kolo. Tukaj so svoje žito dali mleti prebivalci vseh okoliških vasi, pa tudi kmetje iz Prekmurja in Avstrije. Štiri etaže mlina povezujejo lesene stopnice, v zgradbi so poleg žita mleli tudi bučna semena. (Ob mlinu stoji tudi stiskalnica bučnega olja.) V času visokega vodostaja je mlinski kamen poganjala voda Seniškega potoka, ob nizkem pa motorja na elektriko oziroma lesni plin.
Leta 1952 so mlin podržavili, člani družine pa so še naprej opravljali mlinarska dela. Gornjeseničanka Hilda Filo Čabai je v zgradbi mlela do leta 1995, nato pa je prišel mlin pod spomeniško varstvo in ga je po uspešni prijavi na natečaj odkupil madžarski lastnik. Za Lajosa Farkasa je pomenila obnova mlina prevelik izziv, zato ga je prodal Državni slovenski samoupravi, ki ji je preko Razvojnega programa slovenskega Porabja potrebna sredstva zagotovila madžarska država.
Etična hiša v Sakalovcih je tradicionalna porabska domačija, ki zagotavlja avtentično okolje za ohranjanje slovenske dediščine, družabne dogodke, ponuja pa tudi nastanitvene možnosti. Staro, opuščeno kmečko hišo je v okviru slovensko-madžarskega čezmejnega projekta leta 2021 odkupila lokalna samouprava, in jo obnovila skladno z izvorno zasnovo. Občina je uredila kuhinjo, v kateri sta tudi štedilnik in krušna peč na drva. V največjem prostoru so izoblikovali muzejček, za katerega so predmete, fotografije in spomine prispevali Sakalovčani, v dveh večjih sobah pa lahko prenoči pet oziroma sedem oseb. Hiša pričakuje obiskovalce, ki bi se radi na preprost način spoznavali dragocenosti Porabja.
Vir:
https://slovenci.hu/filo-fele-malom/
Foto: Dániel Polly
Civilne organizacije
Društvo porabskih slovenskih upokojencev je bilo ustanovljeno oktobra 1996 v Monoštru na pobudo predsednika DU Murska Sobota Jožeta Vilda in s pomočjo Zveze Slovencev na Madžarskem. Najpomembnejše poslanstvo še danes najštevilčnejšega in najbolj aktivnega porabskega združenja je vse odtlej ohranjanje slovenske identitete, materinščine, kulture in nekdanjih šeg. Društvo prireja tudi programe za zaščito zdravja oziroma za kakovostno preživljen prosti čas, člani pa se redno družijo tudi s svojimi vrstniki iz Slovenije. Pogosto se udeležujejo rokodelskih in gastronomskih delavnic, nekateri pa aktivno kmetujejo. Dejavnosti združenja ob predsednici usmerja predsedstvo, leta 2006 je društvo imelo celó 146 članov iz vseh porabskih vasi in Monoštra. Porabski upokojenci so vse do danes najbolj zanesljivi udeleženci vseh domačih slovenskih prireditev.
Društvo porabske mladine je nastalo z namenom, da bi mladim Slovencem na Madžarskem omogočili združevanje pod primernimi pogoji. Cilj skupine je spodbuditi razvoj zavedne, usposobljene in dejavne mlade generacije Slovencev, ki ceni pripadnost narodnostni skupnosti. Člani društva si prizadevajo, da bi utrjevali in ohranjali slovenski jezik ter se povezovali z organizacijami in ustanovami v matici. Tukaj gre predvsem za mladinska društva v Sloveniji in v zamejstvu, katerih člani porabskim mladim radi predajajo svoje znanje o tem, kako pritegniti in spodbujati k sodelovanju mlajše rodove. Društvo porabske mladine postaja iz leta v leto številčnejše in prireja programe, povezane s športnimi dejavnostmi ali ljudskimi šegami, delavnice za pridobivanje znanja ter izlete v matično domovino.
Zahvaljujoč se prizadevanjem slovenske narodnostne aktivistke Irene Pavlič so leta 1990 ustanovili Društvo Slovencev v Budimpešti. V preteklih desetletjih je združenje redno organiziralo prireditve, namenjene medsebojnemu povezovanju članov slovenske skupnosti v prestolnici in tudi širše v državi in izven njenih meja. V okvirih budimpeštanskega slovenskega društva deluje tudi pevska skupina, ki si je po njeni smrti nadela ime prve in dolgoletne predsednice Irene Pavlič in izdala samostojno zgoščenko. Člani združenja negujejo tesne stike z Veleposlaništvom Republike Slovenije v Budimpešti.
Na pobudo slovenske narodnostne samouprave je bilo v Sombotelu januarja 1999 ustanovljeno Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel, ki skupaj s samoupravo neguje slovensko kulturo in materni jezik v središču Železne županije. Obe organizaciji se trudita ohranjati stike s Slovenci v Porabju in drugod po Madžarskem ter matično Slovenijo. V četrt stoletja sta društvo in samouprava priredila več kot 350 programov, povezanih s slovenskim jezikom in kulturo. Vrstili so se slovenski plesi, strokovne ekskurzije v Porabju in Sloveniji, romanja k cerkvam svetega Martina, narodnostni dnevi skupaj z drugimi skupnostmi ter dnevi maternega jezika in miklavževanja. Društvo ima nekoliko več kot petdeset stalnih članov.
Porabsko kulturno in turistično društvo Andovci so leta 2008 ustanovili z namenom negovanja slovenske kulture in materinščine v Porabju, drugi pomemben cilj združenja pa je predstavitev vrednosti pokrajine obiskovalcem. Sedež društva je v stopetdesetletni Porabski domačiji v Andovcih, najbolj odmevni prireditvi organizacije pa sta vsakoletna Vražja noč in pohod porabskih Slovencev od Malega Triglava do vrha Triglava.
V nekaterih porabskih naseljih delujejo vaška društva, ki skrbijo za čistost okolja, prirejajo pa tudi družabne programe z namenom ohranjanja izročila. Društvo za lepšo vas Števanovci so ustanovili leta 1998, kmalu nato Društvo za vas Verica-Ritkarovci, leta 2024 pa še Društvo za lepšo vas Dolnji Senik.
Športno društvo Srebrni breg so na Gornjem Seniku ustanovili z namenom, da bi pospeševal športne dejavnosti v vasi. Odigrava aktivno vlogo pri organizaciji in izvedbi športnih dogodkov v naselju in širše ter sodeluje pri prireditvah lokalne slovenske narodnostne samouprave. Člani so dejavni pri streljanju na veliko soboto, ki v vas privablja veliko zainteresiranih iz sosednjih naselij in od drugod. Gornjeseniške otroke našemljeni športniki ob Miklavžu pogosto presenetijo z manjšimi darili.
Prostovoljno gasilsko društvo Gornji Senik samostojno deluje od marca 1992, še oktobra istega leta pa je podpisalo pogodbo o sodelovanju z gasilskim društvom v Martinju. Od partnerskih organizacij v Sloveniji so seniški gasilci dobili dve gasilski vozili in številne kose gasilske opreme. Redko imajo opravka z gašenjem resnejših požarov, pogosto pa jih kličejo k naravnim nezgodam zaradi neviht in poplav. Društvo sestavljajo mlajši in starejši gasilci, ki redno zahajajo na vaje in tekmovanja. Gasilci sodelujejo tudi z lokalno in slovensko narodnostno samoupravo, prisotni so na vseh večjih dogodkih v vasi. Društvo je včlanjeno v Reševalno skupino Tromejnik.
Prostovoljno gasilsko društvo Sakalovci so ustanovili leta 1894, danes zagotavlja požarno varnost v štirih naseljih. Gasilci ukrepajo sedemkrat-osemkrat na leto, najpogosteje jih kličejo k prometnim nesrečam na bližnji glavni cesti. Drugo veliko nevarnost predstavljata potoka, ki tečeta skozi dolino in sta jeseni 2014 tako poplavila naselje, da 24 ur ni bilo dostopno z zunanjega sveta. Gasilci so ukrepali pri požarih v kleteh, na strniščih ali v dimnikih, pomagali pa so tudi pri premikanju osebe s preveliko težo. Društvo neguje dobre odnose s parterskimi organizacijami v Sloveniji, na svoje vsakoletne gasilske – tudi nočne – vaje vabi društva iz Domanjševcev, Krplivnika in Hodoša. Sakalovski gasilci dobro sodelujejo tudi z ostalimi civilnimi organizacijami v vasi, pomembno vlogo pa so odigrali na borovem gostüvanju leta 2019.
Na Dolnjem Seniku, kjer živijo Slovenci, Nemci in Madžari, deluje prostovoljno gasilsko društvo od leta 1886. Značilna zgradba naselja je lesen ogledni stolp ob glavni cesti, ki ni več v uporabi, gasilci pa ga redno obnavljajo. Za gasilstvo se zanimajo tudi mladi, ki za to poslanstvo nagovorijo tudi svoje vrstnike. Društvo ima tudi članice. Gasilce na Dolnjem Seniku alarmirajo povprečno petkrat na leto, gre predvsem za intervencije po nevihtah in pri prometnih nesrečah. Tudi Dolnji Senik je leta 2014 nenadoma preplavila voda Seniškega potoka in zalila kleti ter dvorišča. Gasilci gojijo dobre odnose s partnerskimi društvi v Modincih in Wallendorfu v Avstriji ter v Dolnjih Slavečih v Sloveniji, z njimi prirejajo skupne vaje. Imajo tudi prijetne zadolžitve: udeležujejo se vaških tekmovanj v kuhanju, ljudem pa predstavljajo nevarnosti koriščenja ognja.
Viri:
20 lejt Drüštva porabski slovenski penzionistov / A Rába-vidéki Szlovén Nyugdíjas Egyesület 20 éve. Monošter / Szentgotthárd, 2016.
Kronika sombotelskih Slovencev 1998–2023 / A szombathelyi szlovének krónikája. Sombotel / Szombathely, 2023.
https://www.felsoszolnok.hu/
https://vas.katasztrofavedelem.hu/
Foto: Društvo porabskih slovenskih upokojencev, Društvo porabske mladine, Dušan Mukič, ŠD Srebrni breg, PGD Sakalovci, PGD Dolnji Senik